OCENA FILMA: Oskrbnik

Zgodba ne bi mogla biti preprostejša. Nerodni in dobrosrčni Griffin je oskrbnik živalskega vrta, ki neznansko uživa v svojem delu. A kaj ko nima te sreče v zasebnem življenju – ko je dekle zaprosil za roko, ga je ta zavrnila prav zaradi njegovega "neuglednega" poklica. Po petih letih jo ponovno sreča in očitno je, da je še vedno ni pozabil. Naredil bo vse, da jo pridobi nazaj, četudi to pomeni spremembo kariere. V strahu, da bodo izgubile svojega najljubšega oskrbnika, se skupina živali odloči prekršiti zaobljubo molka in naučiti Griffina pravil dvorjenja.

Živali morda med snemanjem res niso mučili, kar pa ne velja za gledalce, ki bodo izpostavljeni tej mučni izkušnji. Vlogo Griffina igra Kevin James in nedoumljivo je, kako si je lahko tako povprečen komik prislužil status vodilnega igralca. Kevin namreč ni Ben Stiller, niti Adam Sandler, še manj Jim Carrey, kaj šele John Belushi. Igrati ne zna, je brez karizme in ne obvlada obraznih grimas – kako nam bi lahko bil zabaven? S pokojnim Chrisom Farleyjem je sicer primerljiv v talentu, ne pa tudi v kilogramih, ki bi morda zagotavljali kanček situacijske komedije. Kolesarjenje, pri katerem ima kolesar nekaj odvečnimi kilogramov, še ne izvablja krohota. Nenehno kričanje, številni padci in zaletavanje prav tako ne. Oskrbnika ne bi rešili niti največji mojstri komedije, zato bi morali biti do Jamesa bolj prizanesljivi. Če ne bi bil tudi eden od scenaristov in producent tega zmazka, bi tudi bil.

Medlemu komiku v vlogi vodilne romantične figure površen scenarij seveda ne pomaga. Da Griffin hrepeni po lepem dekletu, še razumemo, da je sam objekt poželenja kar dveh lepotic (Leslie Bibb in Rosario Dawson), pa nikakor. O prvotnem razmerju ne zvemo nič drugega kot to, kako (in zakaj) se je končalo. On njo v prvi minuti zaprosi, ona njega v drugi zavrne, ker je upala, da ne bo večno oskrbnik živalskega vrta. Poglobljeno, ni kaj. Je računala, da bo napredoval v bančnega direktorja? Da njenega značaja "new-age Hitlerja", obsedenega z jogo, modo, hujšanjem in najsodobnejšimi smernicami v oblikovanju pohištva, niti ne omenjam. Naj vas njena izbira življenjskega partnerja ne zmede – bojda jo privlačijo moški v uniformah.

Odmislimo (recimo jim) človeške osebnosti in se raje osredotočimo na govoreče živali (ne, med njimi ni psice). Te so magnet za otroke, verjetno pa bodo v kino privabila tudi kakšnega najstnika ali celo odraslega. Že po prvih izrečenih stavkih si želimo, da bi molčale. Ne povejo nič zabavnega, kaj šele pametnega. Čeprav so jim glasove posodili številni zvezdniki, prepoznamo samo Sylvestra Stallonea in Nicka Noltea kot – kako predvidljivo – leva in gorilo. Izdam vam še Adama Sandlerja (omembo si zasluži že zato, ker je ob Jamesu eden od šestih krivcev za scenarij), ostale pa poskusite uganiti sami. Ob tako dolgočasnem filmu so podobne miselne igrice še kako dobrodošle.

Naj gre za žirafo, slona, leva ali volka – vse živali so si značajsko podobne. Izobraževanja od tovrstne komedije sicer ne pričakujemo, da bo film intelektualno nezanimiv tudi otrokom, ki obiskujejo vrtec, pa tudi ne. Če se je lev v animiranem Madagaskarju še preveč ukvarjal z dilemo, ali naj poje svoje prijatelje, na kaj takega lev v Oskrbniku niti ne pomisli. Ker ni vljudno govoriti s polnimi usti, ga verjetno hranijo oskrbniki, s katerimi se ne pogovarja, a kaj, ko gledalci pozabimo, da gledamo živali v ujetništvu. Bolj nas spominjajo na hotelske goste, ki prosto tekajo naokoli in se sestajajo ob belem dnevu sredi živalskega vrta. Morda bo katera med njimi izumila tudi nadzorno kamero, saj jo ljudje očitno ne poznajo.

Osupljivo zanič je tudi tehnična izvedba filma. Čeprav v prizorih nastopajo resnične živali, so te presenetljivo neživljenjske. Odpiranje gobcev se redko sklada z govorom, zato so videti, kot da so sinhronizirane v angleščino, zaradi nenehnega trzanja in premikanja pa tudi precej nevrotično. Enako neposrečen je cenen kostum gorile, s katero Griffin ponočuje. Nič čudnega, da nihče ne posumi na to, da bi lahko bila žival resnična. Pričakovali bi, da jo bo izdal vonj, zato bi bilo zanimivo vedeti, kateri deodorant uporablja, da se lahko objema z dekletom.

Če bi nas film zabaval, bi morda lahko odmislili številne nesmisle. Vprašanje pa je, koga bo zabavala romantična moralka o odnosih, ki se nevarno približa seks komediji, hkrati pa naj bi bila primerna tudi za najmlajše. Koncept, ki ponuja nekaj malega mamici, očku in malčku. Izkupiček je družinska komedija, ki ne bo všeč nobenemu članu družine. Če sodim po sebi, me pri sedmih letih niti malo niso zanimali romantični poskusi junakov, da osvojijo srce izbranke. Nastopi govorečih živali so prekratki, da bi nadomestili dolgčas, ki ga bodo občutili otroci pri večjem delu filma.

Naj povzamem nauk Oskrbnika vsem zainteresiranim, ki za nekaj let prehitevajo hormone (ali pa miselno za njimi precej zaostajajo). Otroci oziroma najstniki – če želite osvojiti dekle, morate v njej vzbuditi ljubosumje in jo poniževati. Lahko se zgodi, da boste medtem ugotovili, da goji simpatije do vas vaša prijateljica, in ko se bo ta lepo oblekla in nališpala, boste morda spoznali, da je ona všeč tudi vam. Samo takrat in nič prej. In če ji resnično kaj pomenite, se bo odpovedala službi v Nairobiju, vi pa boste lahko obdržali svojo. Večina nasvetov za dvorjenje, ki jih živali ponujajo oskrbniku, temelji na skrajnem šovinizmu, in žalosti me, da v projektu sodeluje Dawsonova.

Drugi nasveti morda niso tako škodljivi, so pa zato še toliko bolj absurdni. Griffin poskuša "odkriti medveda v sebi", po priporočilu volka urinira sredi restavracije, opica pa mu predlaga, da naj vanjo "vrže kakec". Kot da bi brala naše misli, rezervirane za ustvarjalce tega zmazka.