OCENA FILMA: Ne!

Ali veste, kakšna je razlika med oglaševanjem gazirane brezalkoholne pijače in političnim oglaševanjem? V vprašanju se skriva zanka, saj nam v Cannesu nagrajena in za tujejezičnega oskarja nominirana drama Ne!, sklepno dejanje trilogije čilskega režiserja Pabla Larraina o življenju pod Pinochetovo diktaturo, lepo pokaže, da med njima ni razlike in da v obeh primerih veljajo splošna pravila oglaševanja: pozitivna sporočila, zavita v privlačno embalažo, ki morebitnemu potrošniku/volivcu obljubljajo srečo.

Toda kaj se zgodi, ko se poskušajo preverjeni oglaševalski prijemi uporabiti pri tako občutljivi temi, kot je rušenje diktatorja? Lahko cilj opravičuje sredstva, tudi če gre za referendum, ki odloča o koncu režima, odgovornega za sistematično kršenje človekovih pravic: umore, izgnanstva, izginotja, izginotja, mučenja in aretacije političnih nasprotnikov?

V tem primeru je odgovor seveda pritrdilen. Vsaj zdaj, ko vemo, da je kampanja prinesla želeni učinek. Toda leta 1988, ko je bil na pritisk tujine razpisan referendum o osemletnem podaljšanju Pinochetovega mandata, odgovor še zdaleč ni bil tako preprost. Diktatorji imajo pač to "srečo", da referendume in volitve običajno dobivajo, še posebej takrat, kadar jih sami tudi razpišejo. Pinochetova oblast se je zdela dovolj trdna, da bi dopuščala upanje o svojem padcu.

Tu nastopi René Saavedra (Gael Garcia Bernal), mlad in ambiciozen oglaševalec uspešnega podjetja, ki ga opozicija najprej najame za svetovanje pri kampanji, pozneje pa ta prevzame tudi njeno vodenje.

Saavedra, ki je zadnja leta preživel v tujini, je sprva apolitičen, toda verjame v to, da bi bila s pravilnim in učinkovitim pristopom zmaga na referendumu mogoča, medtem ko so njegovi naročniki bolj ali manj vdani v usodo in vidijo kampanjo samo kot priložnost, da opozorijo krivice, ki so se dogajale pod Pinochetovo vojaško diktaturo.

Te začne na lastni koži spoznavati tudi Saavedra, ločenec s sinom, ki je preslišal jasna opozorila, da s sodelovanjem proti opoziciji tvega konec uspešne kariere in precej lagodnega življenja (z mikrovalovno pečico).

Je vredno, da akcija, obsojena na neuspeh, onečasti spomin na vse, ki so trpeli pod diktaturo, če vemo, da sta obe strani že v izhodišču v neenakem položaju: medtem ko je imela opozicija v manj kot mesec dni trajajoči kampanji na voljo samo 15 minut televizijskega programa na dan, je imela provladna stran ob odmerjenih 15 minutah na voljo tudi ves preostali čas. Bo opoziciji uspelo prepričati volivce, da se udeležijo referenduma in na glasovnici obkrožijo NE? Možnosti se zdijo resnično majhne.

Naj se propagandni cirkus začne! Kljub temu da gledalci poznamo rezultat referenduma – 55 odstotkov volivcev je glasovalo proti podaljšanju Pinochetovega mandata, 43 odstotkov pa je diktatorja podprlo – film stopnjuje napetost do samega konca.

Realističen slog snemanja, ki se prepleta z resničnimi dokumentarnimi posnetki, pripomore k pristnosti drame, ki zaradi humorja spominja na satiro v slogu Wag the Dog. V filmu so predstavljena stališča obeh nasprotujočih si strani, gledalci pa dogajanje skoraj v celoti spremljamo skozi oči osrednjega junaka, ki ga igra vedno prepričljivi Garcia Bernal.

V filmu Ne!, inteligentnem vpogledu v zakulisje politične propagande, se demokracija oglašuje kot izdelek – z nalezljivimi pesmicami, nadpovprečno privlačnimi ljudmi, podporo zvezdnikov, preprostimi slogani in vsem drugim, kar spada zraven.

Oglaševalski jezik je univerzalen, njegova pravila veljajo povsod. Tudi v politiki, ne glede na značaj in barvo politične oblasti. Ali potem cilj, zmaga na volitvah oziroma referendumu, še opravičuje sredstva?

Odgovor na to vprašanje ni tako preprost, kot je bil leta 1988 v Čilu, res pa je, da si danes, v času demokracije, tega vprašanja nihče več ne postavlja. Oglasov vseh vrst je preprosto preveč. Filmov, kot je Ne!, je po drugi strani premalo.

Napovednik filma: