Petek,
15. 2. 2013,
10.14

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo

Petek, 15. 2. 2013, 10.14

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Na cesti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Roman Jacka Kerouaca, ki je dolgo časa veljal za neprenosljivega v gibljive slike, kljub težko pričakovanemu podvigu režiserja Walterja Sallesa to na nek način tudi ostaja.

Walterju Sallesu, režiserju cenjenega biografskega filma Motoristov dnevnik, je na veliko platno končno (deloma) uspelo prenesti to, kar se je v filmskem zaodrju kuhalo že desetletja. Ko je glasnik bitniške generacije Jack Kerouac leta 1957 izdal roman Na cesti, ki ga je osnoval na svojem vandranju po novi celini, je namreč v pismu Marlonu Brandu predlagal, da bi lahko ta v filmski priredbi romana upodobil neustavljivega Deana Moriartyja. Pisatelj si je obenem že izdelal idejo, kako bi lahko bil film posnet, a zaradi zapletov s papirnatimi zelenci do uresničitve ni nikoli prišlo. Leta 1979 je pravice za roman odkupil Francis Ford Coppola – danes izvršni producent filma –, ki je pisanje scenarija skozi desetletja prepustil več scenaristom, zamenjali pa so se tudi potencialni glavni igralci, med drugim Ethan Hawke, Brad Pitt, Billy Crudup in Colin Farrell. Iskanje primernega režiserja se je končalo, ko je si je Coppola ogledal film Motoristov dnevnik in odločil, da bi se moral Salles še enkrat podati na pot po širnih, neskončnih cestah.

Kor rečeno, je Kerouac v romanu Na cesti s pomočjo svojega alter ega Sala Paradisa malce prirejeno zabeležil svoje dogodivščine, ki jih je v iskanju navdiha doživel med pohajkovanjem po Ameriki, pri čemur mu je družbo delala pisana paleta najrazličnejših mladeničev, tudi danes svetovno znanih pesnikov in pisateljev – najpomembnejši je seveda Dean Moriarty, ki temelji na enem najvidnejših likov bitniške generacije, Nealu Cassadyju.

Scenarist José Riviera je pri prelivanju romana v scenarij ostal precej zvest originalu, je pa le deloma uspel podoživeti Kerouacovo eksplozivno pisateljsko popotovanje, ki ga je v jazzovskem slogu mogoče zaslediti med platnicami knjige. Ker je ta jezik, razen občasnega Salovega pripovedovanja, težko prenesti v film, protagonist izpade resnejši in bolj pasiven.

Generacija bitnikov, iz katere je vzklila mavrica izjemnih literarnih del, si je po 2. svetovni vojni čez lužo izoblikovala svojeglav način življenja, upor ameriški konformnosti in razvila svoj alternativnejši način razmišljanja, ki ga je v želji po svobodi mestoma podkrepila z najrazličnejšimi bi- in homoseksualnimi eskapadami ter drogeraškimi pustolovščinami. Filmska predelava romana Na cesti izpostavlja njihovo željo po nečem drugačnem, nečem pristnem, nečem, ki bolj kot vsakodnevno rutino družine in dela ceni umetniško ustvarjalnost.

Kot rečeno, se zdi, da je Kerouacov alter ego Sal Paradise, ki ga je v filmu upodobil britanski igralec Sam Riley, veliko mirnejši in bolj bled, kot bi bilo pričakovati, medtem ko je igralec Garrett Hedlund vneto upodobil podivjanega, hitrosti, seksa in pustolovščin željnega Deana Moriartyja. Popolnoma drugače, malce žalostno, a precej prisrčno izpade samomorilski Carlo Marx, alter ego Allena Ginsberga, v katerega se je vživel Tom Sturridge in s Hedlundom v tandemu poskrbel za nekaj najbolj (homo)erotičnih trenutkov filma. Sal in Dean se na svoji neskončni poti kakopak ustavita tudi pri kolegu, ki sliši na ime Old Bull Lee (William S. Burroughs), pri katerem Viggo Mortensen v gledalcu vzbudi željo, da bi lik na platnu ostal dlje časa. Ženske, ki so jih trije protagonisti bitniške generacije umešali v precej tradicionalne spolne vloge Amerike 50. let, tudi tu izpadejo kot nekaj, kar mladeniči prej ali slej pustijo nekje za seboj, nekaj, česar se znebijo, ko ne ustreza več njihovim željam in "ciljem".

Film se ponaša s čudovito fotografijo in na trenutke, še posebej na začetku z jazzovsko raztreseno montažo, ker pa je sestavljen precej epizodično in – če izvzamemo hrepenenje protagonistov po nečem drugačnem – brez rdeče niti, deluje razpotegnjeno in tudi predolgo. Salovo popotovanje po širnih Združenih državah nima cilja: protagonist na svoji poti ne pride do spoznanja, ki ga v filmu pričakujemo, in če ta brezciljna boemskost, ki se hrani z narcisizmom, lahko deluje kot črno na belem, je v tem primeru na platnu, kljub pogumnemu poskusu, votlo neuspešna.

Roman, ki je dolgo časa veljal za neprenosljivega v gibljive slike, tako kljub Sallesovemu težko pričakovanemu podvigu to na nek način tudi ostaja.