OCENA FILMA: Ločitev

Vsake toliko časa imamo priložnost videti film, ki ostane z nami še dolgo po ogledu. Film, ki se prikrade v našo podzavest, ki nas zagrabi in ne spusti. Ločitev, iranska mojstrovina, ki jo je režiral in spisal Asghar Farhadi, je primer takšnega filma.

Zasnova zgodbe, iz katere izhaja naslov filma, je preprosta, to pa je tudi edina preprosta stvar v tej drami, ki jo gledalci doživljamo kot prvovrsten triler v slogu najbolj napetih izdelkov velikega mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka. V prvem prizoru stopita pred sodnika Simin in Nader (odlična Leila Hatami in Peyman Moadi) – zakonski par, za katerim je štirinajst let skupnega življenja. Ločitev zahteva Simin, ki želi zapustiti Iran in omogočiti njuni hčerki boljše življenje v tujini. Težava je v tem, da Nader ne more zapustiti domovine, ker mora skrbeti za očeta, ki boleha za alzheimerjevo boleznijo. Ločitvi sicer ne nasprotuje, vendar ugodi želji hčerke, ki želi ostati pri njem. Ker zakonca ne dosežeta soglasja, se Simin preseli k svojim staršem, Nader pa za očeta najame negovalko.

Tu se začne razpletati oziroma zapletati klopčič usod, ki se ne razplete do konca. Dobesedno – konec je odprt in prepuščen gledalčevi interpretaciji. Ločitev pač ne ponuja preprostih odgovorov, kot tudi ne ponuja preprostih vprašanj. Gledalci smo vseskozi zatopljeni v dogajanje in ocenjujemo posamezne odločitve nastopajočih, ki neizbežno vodijo v vedno bolj tragične položaje. V začetnem prizoru sodnika ni na spregled – osrednja igralca nagovorita gledalce neposredno v kamero, tako da imamo občutek, kot da smo sodniki mi. Zaradi ohranjanja napetosti ne želim izdati drugih prelomnih trenutkov, naj bo dovolj, če povem, da ločitveni postopek ni edini sodni postopek v filmu. In v tem drugem postopku smo gledalci hkrati priče, sodni izvedenci in sodniki. Čeprav vdremo v intimo nastopajočih (večina dogajanja se dogaja med štirimi stenami), pa o nikomur ne moremo podati končne sodbe. Ločitev je film, ki se zaveda, da življenje ni črno-belo, in ki nas potopi v območje sivine. Simin med podajanjem vzrokov za ločitev vzklikne: "Saj se niti ne zaveda, da si njegov sin!", na kar ji Nader odgovori: "Zato pa se jaz zavedam, da je on moj oče!". Kako bi se v danih okoliščinah odločili vi?

Za moraliziranje ni prostora, v filmu ni junakov in negativcev, so samo ljudje. In pri Ločitvi nikoli ne pozabimo, od kod ti ljudje prihajajo. Čeprav se nam zdijo Iranci na trenutke izjemno eksotični, pa se nam hkrati zdijo tudi neverjetno domači in poznani. Ločitev pomaga demistificirati demonizirano družbo, ki se je v zadnjih letih omenjala skoraj izključno v povezavi s kršitvijo človekovih pravic in nevarnostjo jedrske oborožitve. Iran ni samo Ahmadinedžad, je pa Iran tudi Ahmadinedžad. Film se ne ukvarja niti s politiko niti z vero, kljub temu pa skozi osrednja para prikaže dva dela razklane družbe – naprednejši, izobražen in bolj sekularen malomeščanski del proti bolj tradicionalnemu. Film se loti družbenega vidika podobno tankočutno, kot se človeškega – prek simbolike in metaforičnih prizorov, kakršen je prizor, v katerem otrok dovaja kisik starcu, ki boleha za alzheimerjevo boleznijo. Tudi ta vidik ne dopušča (preprostih) sodb.

Hkrati gre za film, ki ga bodo razumele vse kulture. Prizori brez besed nas ganejo podobno kot intenzivnejši, ki temeljijo na besedah. Oboji spretno razkrivajo tančico skrivnosti, oboji nas posrkajo v zgodbo, pri kateri gledalčeva naklonjenost bega med različnimi osebnostmi. Iranski film slovi po počasnosti in s tega vidika gre za precej neznačilen iranski film, na kar kaže tudi nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Napetost, ki bi jo lahko rezali z nožem, izhaja iz medčloveških odnosov, nenamerne posledice nekaterih odločitev pa preoblikujejo dramo v srhljivko.

Ločitev je pretresljiv, pristen in čustven film, ki ne želi šokirati in ki se ne zateka k patetiki. Mojstrovina, ki presega kulturne, žanrske in časovne omejitve ter kinematografski biser, h kateremu se bomo znova in znova vračali.