Nedelja,
11. 11. 2012,
13.33

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Rene Bitorajac

Nedelja, 11. 11. 2012, 13.33

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Ljudožerec vegetarijanec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Hrvaški film govori o majhnem, a pretirano "nabildanem" možiclju, antipatičnem "sluzavcu", ki našopirjeno hodi po svetu, pomanjkanje svojega bistva pa zdravi z izkoriščanjem drugih.

Ljudožerec vegetarijanec – paradoks, ki ga kandidat za tujejezičnega oskarja 2013 razloži jasno in hitro: eden od samostalnikov drži dobesedno, drugi pa je metafora za brezvestno, nemoralno in obenem popolnoma prazno človeško zverino.

Najnovejše delo hrvaškega režiserja Branka Schmidta je pripoved o pokvarjenosti – sprijenosti posameznika, ki ima veliko moč, to pa zaradi praznosti ter negotovosti in pohlepa izrablja na vse načine, ki si jih lahko privošči.

Zgodba se vrti okoli Danka Babića (Rene Bitorajac), uspešnega ginekologa nekje v tridesetih, ki je sicer mojster svojega poklica, obenem pa mu ni preveč mar za ljudi okoli sebe. Ponarejanje dokumentov zaradi malomarnosti pri ponesrečenih operacijah, nezakoniti splavi, brezobziren odnos do pacientov, nadlegovanje sodelavk, obenem pa obsedenost s svojim telesom in materialnimi dobrinami. Ko minute filma tečejo, odvraten protagonist pa se vedno bolj zapleta v svoj blodnjak seganja po denarju, gledalec v njem prepozna svojevrstnega Patricka Batemana, le da je v ameriškem psihu mogoče zaznati skorajda privlačno karizmo, medtem ko se film Ljudožerec vegetarijanec tovrstnemu slikanju glavnega junaku izogiba – majhen, a pretirano "nabildan" možicelj, antipatičen "sluzavec", ki našopirjeno hodi po svetu, pomanjkanje svojega bistva pa zdravi z izkoriščanjem drugih, vzbuja odpor. Dankov način hoje, govora in celo bobnanja, ki se mu posveča predvsem v stresnih situacijah, je Bitorajac naslikal tako, da bi gledalec protagonista najraje preprosto klofnil.

Film govori o ljudeh, ki jim nekaj manjka: naj bo to samozavest, ljubezen ali pač oboje – ljudeh, ki zato, da bi nekaj dosegli, brez vesti hodijo po drugih, jih ponižujejo, da bi se sami bolje počutili, ali pač preprosto: sploh kaj čutili. Vse, kar je pomembno, so oni sami, njihovo samoizpopolnjevanje in materialno zadoščenje – živijo v svojem, majhnem svetu, kjer cilj opravičuje sredstva, celo pogled na ljudi je lahko popolnoma instrumentaliziran.

Režiser in tudi soscenarist filma Branko Schmidt je svoj izdelek sestavil popolnoma odkrito, brez slepomišenja in z jasno rdečo nitjo – tudi do obisti pokvarjeni ljudje lahko s svojimi premetenimi ukanami prilezejo dlje, kot bi si lahko kdorkoli želel, še posebej če je od njih odvisno tudi vaše življenje …