OCENA FILMA: Jekleno nebo

Včeraj je v Kinu Šiška težko pričakovano premiero doživel film finskega režiserja Tima Vuorensola, Jekleno nebo (Iron Sky): znanstvenofantastična komedija, ki je pri nas požela veliko zanimanja predvsem zato, ker so jo z glasbo oskrbeli domači Laibach – zasedba je po dveh popolnoma razprodanih projekcijah v Kinu Šiška poskrbela tudi za koncertni zaključek večera.

Čeprav laibachovska podlaga po eni strani dogajanje v nekaterih prizorih naredi veliko bolj razburljivo, kot v resnici je, na določenih mestih pa deluje malce preveč klišejsko in hollywoodsko, je mogoče trditi, da povsem zadovolji tisto, kar se od nje pričakuje. Nekaj povsem drugega pa začne razjedati gledalčeve misli, ko se znajde pri konkretnem razmisleku o filmu.

Sprva je smiselno omeniti, da se je produkcija filma začela že leta 2006 – končni izdelek je nastal s finančnim zaledjem 7,5 milijona dolarjev, od česar so en milijon preko spletne akcije zbiranja finančnih sredstev prispevali oboževalci.

Vsebina filma Jekleno nebo se poigrava z nenavadno, a v glavah ljubiteljev teorij zarot prisotno idejo o tem, da se na temni strani Lune skrivajo nacisti, ki so tja pobegnili leta 1945. Dogajanje filma je osredotočeno na leto 2018, ko se bliža trenutek njihove invazije na zemljo, čeprav se večina pripadnikov nacistične lunarne skupnosti ne zaveda negativnih razsežnosti zgodovine svojih prednikov. Učiteljica in "zemljologinja" Renate verjame, da je njihovo poslanstvo širjenje ljubezni, enakosti in sreče, njen "evolucijsko usojeni" mož Klaus, pa kuje načrt, kako bo postal novi firer, ki bo zavzel tako Luno kot Zemljo. O tem, kaj se na zemlji dogaja jih nehote obvesti ameriški (temnopolti) astronavt oziroma maneken James Washington, medtem ko se na zemlji s svojo kampanjo za ponovno izvolitev ukvarja ameriška predsednica (parodija na ameriško republikansko političarko Sarah Palin), vodja njene kampanje Vivian, pa v nacistični grožnji vidi potencial za uspešno izvolitev v drugi mandat.

Glede na tisto, kar je od filma, sodeč po sami ideji in napovednikih z epskimi razsežnostmi, pričakovati, končni izdelek gledalca pusti razdvojenega, morda na nek način celo praznega. Kombinacija parodije, politične satire (ki je sicer zaradi dolgega nastajanja filma že malce neaktualna) in znanstvenofantastičnih bitk, namreč doseže kar nekaj obetajočih točk, ki pa trajajo le kratek čas in potem usahnejo v povprečnost. Humor se razteza vse od tistega neposrednega do referenc, kot je denimo malce "premaknjeni" znanstvenik videza Alberta Einsteina. Čeprav je mogoče zahvaljujoč določenim humornim vložkom med filmom kar nekajkrat prasniti v smeh, ne gre za humor, ki bi v gledalčevem spominu ostal za dolgo.

Tisto, kar film približa množicam je hkrati nemalo klišejev, kot je denimo dobrovoljni, vedno "kul" temnopolti lik, s svojevrstnim smislom za humor, ki ga gledalec preprosto mora vzljubiti. Na drugi strani se nahajata dve ženski – ena je nevsiljivo seksi, inteligentna, dobrosrčna, a sprva naivna, potrebna rešitve, ki seveda pride s strani moškega, medtem ko drugo zaznamuje neposredni seksapil, oportunizem in zahrbtnost, ko pa se odpravi v boj proti nacistom, ki ogrožajo zemljo, to stori zgolj iz maščevanja moškemu. Omenjeni, v filmih vseprisotni klišeji, sicer niso najbolj dobrodošli, jih pa v tem primeru zaradi tona filma niti ne gre očitati.

Bolj gre filmu očitati to, da je kljub posrečeni ideji nacistov na Luni, prepleteni s politično satiro, na koncu prisotna že ničkolikokrat videna, "hollywoodska" vesoljska bitka v slogu filmov, kot je Dan neodvisnosti, končna sporočila filma pa so prav tako že precej oguljena.

Kljub negativnim trenutkom, je treba priznati, da se zdijo potenciali CGI tehnologije učinkovito izrabljeni in da so posebni efekti prepričljivi. Prevladujoči hladni toni, zastarelost nacistične tehnologije in naselje na Luni v slogu "prvega arhitekta Tretjega rajha" Alberta Speera, na svoj način simbolizirajo zastarelost nacističnih idej, ki še danes nočejo izpuhteti.

Kljub težko pričakovani premieri filma, Jekleno nebo največji pomen nosi izven svoje ure in pol dogajanja. Z ustanovitvijo spletne skupnosti, ki je finančno in deloma idejno pripomogla k produkciji, s spremljajočim obveščanjem, kako produkcija napreduje, spletnimi videi, ki razlagajo tehnologijo, z izidi stripov kot uvod v film in s podobnimi elementi, so režiser Vuorensola in njegova ekipa premeteno izkoristili možnosti, ki jih filmski produkciji in promociji ponuja internet. Najverjetneje so s tem tudi napovedali prihodnost sedme umetnosti.