OCENA FILMA: Dekle od nikoder

V primerjavi s prejšnjimi filmskimi deli – še posebej s kontroverznim filmom Prikrite stvari (2002) –, ki so razkošna, polna privlačnih žensk in orgazmičnih prizorov, je zadnje delo francoskega režiserja Jean-Clauda Brisseauja mirno in razen privida dveh med seboj ljubečih žensk skorajda brez spolnosti. Zdi se, da je oseminšestdesetletni scenarist in režiser skozi svoj skorajda parodičen poklon francoskemu novemu valu ohranil le naklonjenost preučevanja blodnjaka svojih misli, filozofije, ki mestoma odraža njegove misli oziroma misli avtorja.

Nizkoproračunski film Dekle od nikoder je Brisseau posnel kar v svojem ogromnem pariškem stanovanju in to prvič storil z digitalno kamero. Glavno vlogo je dodelil naturščici Virgine Legeay, nasproti nje pa v vlogo Michela postavil kar sebe. Michel, nekdanji učitelj matematike, ki se veliko bolj kot za naravoslovje zanima za literaturo, film in filozofijo, v svojem velikem stanovanju že devetindvajset let, vse odkar mu je umrla žena, biva sam. Nekega dne na stopnišču najde pretepeno dekle Doro, jo vzame k sebi in ji pomaga. Čeprav naj bi pri njem le okrevala, v stanovanju, ki ga je podedoval od svoje žene, ostane dlje – postane njegova muza, pomaga mu pri pisanju knjige, v kateri razmišlja o religiji, politiki in umetnosti, ob tem pa stanovanje zavzamejo misteriozni, paranormalni pojavi in duhovi preteklosti.

Dekle od nikoder, kombinacija nadnaravnega, filozofije in osamljenosti, bolj kot skrbno dodelana filmska pripoved na prvi pogled deluje kot študentski film s precej togo igro protagonistov – zaradi česar je njunemu vedno bolj toplemu odnosu težko verjeti.

Po drugi strani lahko Dekle od nikoder gledamo kot avtorjev dnevnik, delo ustvarjalca, ki mu ni mar za mnenja drugih, prevpraševanje njegovega življenja in ustvarjanja, zgodbo o dveh osamljenih dušah, ki se navdihujeta, zgodbo o moškem, ki ga bolj kot fizična smrt skrbi smrt njegove ustvarjalnosti – navsezadnje je režiser, ki obožuje hollywoodske klasike, v film umestil prizor, v katerem Michel na ulici sreča svojo nekdanjo učenko – ta se mu zahvali za vse, kar jo je naučil o Psihu in John Fordu, ter namigne, da je z učenjem matematike najverjetneje zapravil svoje druge talente. Ali s tem Brisseau priznava občutek, da nečesa v svojem življenju ni primerno izživel?

Je Dekle od nikoder znanilec avtorjeve ustvarjalne smrti in obenem slavospev njegovemu dozdajšnjemu delu ali pa morda napoveduje njegovo reinkarnacijo?