OCENA FILMA: Angelski delež

S filmom Angelski delež se je britanski režiser Ken Loachže enajstič uvrstil v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu in si z njim tam prislužil nagrado žirije. Čeprav se film, kot je za režiserja značilno, giblje v sferah socialnega realizma, pa je 76-letni režiser tokrat obenem odpotoval tudi nekam drugam – verjetno gre za enega njegovih najvedrejših, občinstvu najdostopnejših filmskih izdelkov.

Skupaj s svojim starim znancem, scenaristom Paulom Lavertyjem, je tako ustvaril izjemno gledljivo pripoved o glasgowski problematični mladini, ki pa kljub svoji lahkotnosti temelji na problematiki nezaposljivosti mladih in negativnih posledicah, ki jih lahko na mladem posamezniku pustijo starši in okolica.

Zgodba se vrti okoli Robbieja, mladeniča, ki si zaradi brutalnega napada na nič hudega slutečega vrstnika prisluži zajeten paket ur družbenokoristnega dela – pravzaprav bi si moral prislužiti zaporno kazen, a ga reši to, da bo čez teden dni postal očka. Med delom Robbie spozna trojico za svoje majhne zločine kaznovanih prihodnjih kolegov – čeprav je vsak od njih svojevrsten bebček, dokaj hitro stkejo prijateljsko vez, ki jo s svojo prijaznostjo in pripravljenostjo pomagati okrepi tudi njihov nadzornik, prefinjeni ljubitelj viskija Harry (John Henshaw). Ta jih med drugim odpelje na izlet v žganjarno viskija, v kateri režiser gledalcu ponudi precej dokumentarni vpogled v nastajanje te pijače, obenem pa se s tem obiskom začne kristalizirati tisto, kar lahko mladeniče, še posebej Robbieja, reši pred neperspektivno prihodnostjo – alkohol! Natančneje viski, seveda.

Tako kot je v njegovi navadi, je režiser v film vključil neprofesionalne igralce, scenarij pa jim razkrival šele korak za korakom – na ta način mu je iz njih uspelo izvabiti naravnejšo, pristnejšo igro, h kateri je še dodatno prispevalo dejstvo, da neizkušeni igralci pravzaprav igrajo sebe. Mladi Paul Brannigan(Robbie), ki je pred kamero stal prvič, je tudi sam odraščal na ulicah Glasgowa, na njih izkusil težko življenje – v svoj lik se je lahko vživel na terenu, ki ga pozna do najbolj skritih kotičkov, pa naj bo to dobesedno ali v prenesenem pomenu. Od najtemačnejših trenutkov filma, Robbiejevih napadov besa in obupa, prepričljivo in naravno preskakuje k trenutkom, ko se na mladeničevem obrazu zariše nasmeh, v modrih očeh pa začne zrcaliti upanje.

Večina najbolj komičnih trenutkov filma temelji na situacijski komediji in včasih pretirano neokusnem humorju, kot sta pijano pitje tistega, kar je pač na voljo, pa tudi če je to že nekdo izpljuval, ter že neštetokrat viden in slišan humor, povezan s Škoti, ki pod kilti ne nosijo spodnjih hlač. Celoten paket humorja se zdi za Kena Loacha kot znanega socialnorealističnega režiserja precej nenavadna poteza, po drugi strani pa so tudi protagonisti portretirani kot bučmani, ki ne morejo najti svojega mesta, obenem pa so tudi še precej naivni.

Angelski delež je film, ob katerem kljub nasilni zgodovini glavnega lika gledalec zanj navija in upa, da mu bo uspelo uresničiti načrt o dobrem, uspešnem družinskem življenju. Je film, ki prikaže razloge za stisko mladih: vpliv družbe in okolice, ujetost v družbene vzorce, ki jim je težko pobegniti, in navsezadnje tudi pomanjkanje služb. Je film, ki v svoj prikaz družbenega stanja v Glasgowu vplete sanje in domišljijo – in kar je najpomembneje: sporoča, da upanje ostaja.

Napovednik filma: