Nostalgija s Fleet Foxes

Da se v zagrebškem centru urbane kulture obeta nekakšno hipijevsko rajanje, je bilo očitno že ob prvih zvokih uvodne nastopajoče Alele Diane. Akustične kitare brez spremljave bobnov so v pričakovanju Fleet Foxes do zadnjega kotička napolnile Tvornico, ki se je v ponedeljek zvečer spremenila v dvorano sanjačev.

Številčna zasedba iz Oregona je na oder stopila malo po deseti. Bradati dolgolasci so dvorano osvojili v trenutku, tudi s pomočjo odličnega zvoka in videoprojekcije, kjer je sneženje kdaj pa kdaj prekinilo psihadelično premetavanje geometrijskih likov. Akustične kitare je le občasno dopolnila kakšna električna, sicer pa so prevladovali tamburini, prečna flavta, klavir in predvsem vokalne harmonije. Občutka, da poslušamo Simona in Garfunkla s spremljavo ali pa sodobno različico Crosby, Stills in Nasha, se tako nismo mogli znebiti celoten večer.

Fleet Foxes svoj uspeh pripisujejo predvsem spletu in nelegalnemu nalaganju glasbe, saj jim je uspelo predvsem po zaslugi profila na MySpace, a danes, tri leta po izidu prvega albuma, se zdi, kot da so glasbeni veterani. Delno po zaslugi nezmotljivega vokala Robina Pecknolda, delno pa tudi zaradi nostalgičnega sklicevanja na glasbo iz šestdesetih, kar se je odražalo tako v garderobi nastopajočih kot obiskovalcev, med katerimi so prevladovale kariraste srajce in obleke.

Čeprav se je zdelo, da se je repertoar Fleet Foxes včeraj zlil v dolgo akustično simfonijo, so občinstvo seveda najbolj navdušile uspešnice, kot so Mykonos, White Winter Hymnal in seveda Helplessness Blues, s katerim so zaključili nastop. Ne dvomimo sicer, da je bilo v dvorani tudi nekaj ljudi, ki jih je ob vsej harmoničnosti in akustičnosti sililo na spanje, v stanje zamaknjenosti pa jih je morda potisnila tudi skromna komunikacija skupine z občinstvom.

Fleet Foxes, ki so predvsem ljubljenci kritikov in precej bolj uspešni v Evropi kot v rodnih ZDA, so sicer zadovoljili pričakovanja, a bili morda za odtenek preveč zasanjani.