Nina Pušlar

Nina Pušlar je ena najbolj spodobnih slovenskih popevkaric. Morda je škoda, da si ne želi več, ampak posel je posel, in to, kar počne, počne zelo dobro. Njeni starejši popevki Ni ona in Dež sta dokaz, da lahko od Pušlarjeve dobivamo doze solidne glasbe in če drugega ne, je na albumu Med vrsticami skoraj rockerski, gotovo pa zelo kitarski duet in z Janom Plestenjakom v komadu Punca.

Sicer pa so skladbe na novem CD-ju izjemno melodične z močnimi refreni, ki v njene popevke mešajo tako soul kot povsem klasični blues, celo nekaj jazza in predvsem poskušajo poudariti simpatičen vokal protagonistke.

Vplivi? Gotovo vsa nova popevkarska scena, ki jo ob RTV-jevskih evrovizijskih podvigih še najbolj pooseblja že omenjeni Plestenjak, delno pa tudi (meni manj všečna) Alenka Godec, v zadnjem času tudi (na videz bolj rockerski) Tabu in delno tudi (včasih preveč patetična) mariborska scena (Bilbi in Papir). Torej glasba, ki beži iz zadnja leta vse bolj trapastih turbonarodno-zabavnih vzorcev ali pompoznih simfoničnih predelav v kolikor toliko znosno pop zgodbo. Kaj nam je na plošči najbolj všeč? Poleg že veliko predvajane Punce, še naslovna ljubezenska Med vrsticami in erotična Bilo bi lepo.

In zakaj samo ocena pet od sedmih? Ker bi si, kljub solidnemu vokalu in simpatičnim skladbam, želeli še kaj novega, nekaj, kar ne bi bilo zgolj moderniziran spomin na slovensko popevko, ampak tudi njeno nadaljevanje.