Nina Peče: Pisana ponudba kakovostnih filmov zahteva več kot eno dvorano

Javni zavod Kinodvor je še pred nekaj leti nosil plenice, a se je kaj kmalu po svojemu rojstvu leta 2008 izkazal za čudežnega otročiča, zgodbo uspeha, ki dokazuje, da kakovostni nekomercialni film v mestnem središču privablja tako mlajše kot starejše generacije. Njegovo občinstvo je z vsakim letom številčnejše, njegov uspeh pa navdih podobnim kinematografom z vseh koncev Slovenije. O prihodnosti tovrstne filmske dejavnosti smo spregovorili z njegovo direktorico Nino Peče, diplomirano kulturologinjo, na filmskem področju aktivno že vrsto let. Nekoč direktorica Zavoda Otok in mednarodnega filmskega festivala Kino Otok se je kot samostojna kulturna producentka pridružila tudi organizaciji ključnih filmskih festivalov v Sloveniji, med njimi so Liffe, Festival slovenskega filma, Animateka in Festival evropskega filma, kot organizatorka in članica žirije je sodelovala tudi z različnimi evropskimi festivali – med drugim se je kot žirantka podpisala v okviru sekcije Europa Cinemas Label na filmskem festivalu v Cannesu.

Leta 2008 so jo imenovali za direktorico javnega zavoda Kinodvor v Ljubljani.

Javni zavod Kinodvor je pod okriljem Mestne občine Ljubljana nastal leta 2008 – MOL je pričakoval 50 tisoč gledalcev, a je bila številka že prvo leto presežena. Danes se zdi, da Kinodvor preprosto nima več prostora in programskega časa, da bi uresničil vse tisto, kar bi lahko. Pričakovanja smo presegli že v prvi filmski sezoni. Potem je obisk vsako leto zrastel za približno 20 do 30 odstotkov. Ugotovili smo, da je ta tendenca rasti predvsem posledica dobrega programa, njegove raznolikosti in pristopa z nagovarjanjem različnih ciljnih skupin – potencial je velik. Predvsem kar zadeva program za mlade, torej naš filmsko-vzgojni program za otroke Kinobalon, ki je v obstoječem Kinodvoru prostorsko zelo omejen.

Veliko potenciala je tudi v festivalskih programih in v programih neodvisne produkcije – za to je pri nas na žalost čedalje manj prostora. Glavnina programa so namreč filmi v redni distribuciji – ne gre za komercialne blockbusterje, kar pomeni, da je z njimi treba delati s posebnimi promocijskimi prijemi, ki so drugačni od instantnega oglaševanja. Dobro je, da je film na programu daljši čas – to pa v Kinodvoru v zadnjem letu postaja skoraj nemogoče. Ponudbe kakovostnih filmov je veliko, zato ena dvorana ni dovolj. To je stvar, ki je že vrsto let jasna tudi v svetovnih smernicah. Kini z eno dvorano se v glavnem preoblikujejo v miniplekse, v kina z več platni.

In ravno zato je že pred leti vzklila ideja o minipleksu – ta naj bi bil v podhodu Ajdovščina, ki je trenutno v fazi arhitekturno-urbanistične preverbe. Preverjanje lokacij za minipleks smo začeli že približno pred dvema letoma, najprej lokacija pri Figovcu, potem se je pojavila ideja za lokacijo v podhodu Ajdovščina. Ta je z več vidikov zelo zanimiva, predvsem zaradi tega, ker prostor potrebuje oživitev. Za to bo treba pripraviti evropski projekt oziroma najti sredstva, da ga uresničimo. Upam, da bomo v tej smeri hodili skupaj z mestno občino.

Na prelomu tisočletja se je pri nas zgodila občutna komercializacija kinematografskega okolja, ki je na tem področju pripeljala do občutnih sprememb. Takrat se je zgodil val privatizacije mestnih kinematografov, začela se je zgodba multipleksov, ki je popolnoma logična, glede na filmsko industrijo v širšem svetovnem kontekstu nujna. Želim si, da bi bil ta del komercialne oziroma profitne filmske industrije vitalen in močen – od njega je odvisno marsikaj, predvsem filmski distributerji, ki poleg komercialnih uspešnic pripeljejo tudi bolj kakovostne filme, ki jih vrtimo v Kinodvoru oziroma Art kino mreži.

S tem so začeli usihati prostori v mestu, ki bi ponujali kakovosten filmski program. Ne samo program, ampak tudi prostor za socialno kulturno življenje in obfilmske dejavnosti, kakršne zdaj razvijamo v Kinodvoru in Art kino mreži … Širši kontekst, ki ima neko kulturno linijo.

Ko so se ti prostori skrčili, je film ostal preplavljen z načinom delovanja, ki je izrazito profitabilno usmerjen in nima kulturnega poslanstva. Z obujanjem mestnih kinematografov, kar poleg MOL-a načeloma vendarle poskušajo izvajati tudi kulturni domovi oziroma društva, ki izvajajo filmski program v Art kino mreži, smo začeli revitalizacijo takšnega načina kinematografije. Zato, da ti prostori lahko prikazujejo filmsko produkcijo, ki ni izrazito komercialna, pa potrebujejo tako fizični prostor kot prostor na programu, kar pa je seveda v Kinodvoru z eno dvorano in v preostalih kinematografih po Sloveniji, ki lahko filmski program izvajajo samo ob koncu tedna, zdaleč premalo.

Art kino mreža trenutno vključuje 25 kinematografov – so občine po Sloveniji naklonjene tovrstni dejavnosti? Kolikor poznam delovanje kinematografov v tej mreži, poskušajo komunikacijo z občino spodbuditi in verjetno je s primeri dobre prakse, kakšen je Kinodvor, to lažje. Tudi Art kino mreža je čedalje uspešnejša in mislim, da bo to odločilno pri komunikaciji v lokalnih skupnostih. Bi pa si želela, da se zgodi še korak naprej – da poskušamo tiste, ki v mestnih občinah odločajo, prepričati, da tako kot MOL sprevidijo, zakaj je kino v mestu pomemben in kako raznovrstne so njegove funkcije.

V odzivu na predlagane ukrepe novega Nacionalnega programa za kulturo je Art kino mreža med drugim poudarila pomembnost digitizacije kinematografov. Verjetno se s tem že zelo mudi? Mudi se zelo. Opremljanje kinematografov z digitalno opremo je nuja, na katero opozarjamo že nekaj let. V letošnjem letu se je zgodil ključen obrat – filmov na traku je na trgu resnično manj kot digitalnih nosilcev, tisti, ki se tehnično ne bodo prilagodili, bodo ostali brez programa.

V Kinodvoru smo ga z lastnimi sredstvi prvi kupili že leta 2011, leto pozneje so trije kinematografi majhna sredstva dobili od filmskega centra, pri nakupu so pomagale njihove občine – tu je dokaz, da občine vendarle razmišljajo v tej smeri. Letos pa bi na razpisu filmskega centra sredstva lahko prejelo še enajst kinematografov v mreži, a kolikor vem, uradnih podatkov o tem še ni. To pomeni, da nas je lahko že letos več kot pol vsaj v postopku pridobivanja te opreme.

Filmski center je napovedal, da naj bi prikazovalci del svojega prihodka od vstopnic namenjali produkciji slovenskega filma, a se pri Art kino mreži s tem ne strinjate najbolj. Filmski center pravi, da ne gre za to, da bi s prihodki od kinovstopnic financirali slovensko filmsko produkcijo, ampak za to, da bi se s prispevki vseh, ki se ukvarjamo s prikazovanjem in distribucijo filmov, vzpostavil zunajproračunski vir za kinematografijo na splošno. Govoriti moramo o tem, kdo in na kakšen način bo zbiral te prispevke, in zagotoviti, da bodo ti prispevki potem šli nazaj v različne dejavnosti na avdiovizualnem področju. Več je treba narediti predvsem za filmsko vzgojo, kjer potrebujemo nacionalno strategijo.

Kaj pa bi nacionalni progam za filmsko vzgojo moral vsebovati? Moral bi vsebovati standarde kakovosti filmsko-vzgojnih programov, strokovno podlago, tudi strukturirano podporo in načrt, kako se filmska vzgoja izvaja na čim več koncih Slovenije. In brez medresorskega dialoga ne bo šlo. Art kino mreža je lahko pri filmski vzgoji – govorim o vzgoji v kinematografih, filmska vzgoja je namreč veliko širša – partner tega projekta. Nekatere prakse že obstajajo: Kinodvor ima program Kinobalon, ki je bil leta 2010 nagrajen kot najboljši program za mlade v vsej mreži Europa Cinemas, ki vključuje več kot 1.000 kinematografov. To pomeni, da smo v Sloveniji absolutno na točki, ko imamo potencial in potrebujemo tak program.

Ali je Kinodvor v zadnjem času prizadel upad javnih sredstev? Nas kot javni zavod MOL-a verjetno bistveno manj kot naše kolege, ki so državni zavodi – predvsem zaradi tega, ker ni bilo treba odpuščati. MOL nam je zagotovil enaka sredstva, od ministrstva za kulturo pa tudi v preteklosti nismo bili deležni veliko sredstev, zato se nam to bistveno ne pozna. Za nas obstajata dva glavna vira: eden je MOL, ki v vsem proračunu zagotavlja nekje 50 odstotkov, preostalih 50 pa dobimo na trgu, predvsem s prodajo vstopnic. Dokler je v Kinodvoru obisk, kakršen je, kar je v nasprotju s smernicami, se počutimo približno varne.

Leta 2011 je najbolj gledan film Kinodvora postalo Malickovo Drevo življenja. Se mu je do zdaj kateri od filmov že približal? Zelo blizu je Kraljestvo vzhajajoče lune, zato smo ga po lanski premieri na gradu znova uvrstili v program Filma pod zvezdami. In kljub odpovedi zaradi slabega vremena je imel naslednji dan v Kinodvoru odličen obisk. Vsekakor pa je bil film Drevo življenja poseben primer. Težko je namreč dobiti film, ki bi ga ujeli v trenutku svetovne premiere, ko ni dostopen na spletu. Šlo je tudi za film, ki je imel neko avro, treba ga je bilo videti. Žal taki trenutki sinergije niso ravno pogosti, mislim pa, da bo to mogoče spremeniti. Predvsem z načinom digitalnega prikazovanja, kjer je mogoč hitrejši start filmov.

Tudi sicer ne morem reči, da z rezultatom najbolj gledanih filmov nismo zadovoljni. Tudi tu smo napredovali, predvsem s številom gledalcev na posamičen film. Gremo v pravo smer.

Trenutno je na Ljubljanskem gradu Film pod zvezdami, ki je lani doživel rekordni obisk. Ste z letošnjim trenutnim rezultatom zadovoljni? Zelo zadovoljni. Pred dvema dnevoma sem gledala podatke, ki so me močno presenetili. Šlo je za torek, 30. julija. Na vrhuncu poletne sezone, kar je za kino načeloma polom, smo imeli na gradu skoraj 600 ljudi na filmu Lov, torej filmu, ki je sicer, kar zadeva mene, eden od najboljših filmov, kar smo jih v Kinodvoru sploh pokazali, še zdaleč pa ne moremo reči, da gre za komercialen film. Na isti večer smo imeli 120 gledalcev na premieri Tabuja, na nadomestni projekciji filma Kraljestvo vzhajajoče lune enako. To so podatki, ki na glavo obrnejo klasično podobo kina poleti.

Trije filmi na programu, Bling Ring, Samo bog odpušča in Moje življenje z Liberacejem, so bili pred tremi meseci premierno predvajani na festivalu v Cannesu. Ali to vpliva na gledanost pri nas? Ali si ljudje rečejo, da je to film, ki ga morajo videti? Želela bi si, da je tako. Obstajajo filmi, ki jih moramo gledati, obstajajo festivali, ki dajejo filme, ki jih moramo gledati. Upam, da gremo v tej smeri, ne morem pa zagotovo reči, da je takšna v resnici filmska kultura v Sloveniji, a se ukvarjamo s tem.

Za Film pod zvezdami so filmi iz Cannesa zagotovo nekaj dragocenega – tako imajo nekateri filmi odmeven začetek in lahko grejo v kino že z začetkom filmske sezone, medtem ko večina čaka na Liffe.

Nas v prihajajoči sezoni v Kinodvoru čakajo kakšne spremembe? Pri programu je najbolj pomembno to, da jeseni začenjamo Leto kina. To je projekt, ki smo ga ob devetdesetletnici kina na Kolodvorski – tukaj se je leta 1923 odprl kino Ljubljanski dvor – zasnovali skupaj s Slovensko kinoteko. Gre za serijo različnih programov – ne samo v obeh kinih, ampak tudi v različnih kulturnih zavodih po Ljubljani: različne razstave, sodelujemo tudi s knjižnico, kino bomo prebudili na različnih lokacijah. Delamo kinozemljevid, ki bo pokazal, kje vse je bil v zadnjih sto letih v Ljubljani kino, pripravljamo pa tudi spletni seznam filmov, ki so bili prikazani v našem kinu. Konec oktobra bo namenjen mednarodnemu strokovnemu srečanju s tujimi gosti, ki nosi naslov Mesto kina. Govorilo se bo o položaju kina včeraj, danes, jutri …