Neno Belan v pogovoru za SiOL.net

Morda najprej nekaj o albumu Rijeka snova. To je po petih letih tvoj prvi studijski album. NENO BELAN: »Pet let ima, če to gledamo kot diskografski premor, glede na studijske albume. A to ni bil odmor v kreativnosti, ker sem pisal skladbe in izdajal single. Vsako leto vsaj enega ali dva, ki so bili promovirani na različne načine. Nekateri od njih tudi na festivalih. V bistvu sem se odločil, da bom - za razliko od prejšnjih albumov - delal vsako pesem posebej. To je moj deseti avtorski album. Prej sem delal na način, da sem naredil deset skladb in potem z njimi vsemi šel v studio in to snemal, miksal mesec ali dva in to je bila plošča. Zdaj pa sem uporabil drugačno taktiko, ki je počasnejša, a mislim, da na koncu da boljši rezultat. Z vsako pesmijo ravnamo kot s singlom. Na plošči je deset enakopravnih skladb. Prej bi to izgledalo kot deset skladb, a med njimi en ali dva singla, vse drugo pa polni prostor. Zdaj sem se hotel osredotočiti na posamezno skladbo, in ko jo naredim in sem z njo zadovoljen, grem na drugo, pa na tretjo… In tako dalje. No, in po petih letih sem uspel narediti deset takih skladb in mislim, da ta album lahko imenujemo zbirka singlov in da bo pritegnil pozornost poslušalcev od začetka do konca, ne le z eno ali dvema skladbama.« Nekatere si že predstavil na festivalih, a štiri so nove? NENO BELAN: »Štiri so čisto nove, letošnje, drugih šest pa je bilo že objavljenih na razne načine.« So tudi te štiri rasle kot ostale skladbe, ali si jih delal naenkrat? NENO BELAN: »Med desetimi skladbami je osem mojih avtorskih, eno je napisal moj prijatelj Matko Petrič, ena pa je obdelava stare dalmatinske narodne pesmi. Ta nosi naslov Fiumera (Dva Bracanina) in je v originalu polka. Vsaka pesem je z razlogom na plošči, nobena ni tu slučajno ali brez veze. To ploščo sem si zamislil, da bi bila neka moja emocionalna avtobiografija. Imam že nekaj let, zrelost, izkušnje in hotel sem se malo odpreti - od znotraj. Prve pesmi so nastajale z opazovanjem sveta okrog mene, nekaj mi je dalo navdih, pa sem pisal. Zdaj pa, po toliko letih, opazujem svet v sebi. In to je, kot sem rekel, neka emocionalna avtobiografija, vsaka pesem ima svoj razlog, zakaj je tu. Dva Bracanina, o kateri sva govorila, pa pomeni moje poreklo. Moje korenine so z otoka Brača, po mami, in tam sem preživel dobršen del otroštva. Vzgajala me je pokojna babica. Hotel sem se na nek način oddolžiti temu svojemu rodnemu otoku. Potem sem napisal še avtorsko skladbo, to je tista zadnja na plošči, Bračka balada. In obdelal sem narodno pesem, ki je z otoka Brača. Dolgo sem razmišljal, kako obdelati polko, da ne bo polka ampak nekakšen pop rock. In potem sem, upam, našel formulo in jo naredil malo bolj ostro in rahlo kitarsko. Mislim, da je izpadla dokaj duhovito.« Ploščo si posvetil sebi oziroma kot si napisal v posvetilu, svojemu življenju? NENO BELAN: »Da, o tem govorim. Hotel sem ljudem, publiki, razkriti sebe, svoja čustva, svoje izkušnje, svoje poreklo, vse to. Vse, kar vsa ta leta nosim v sebi.« Te je kdo že priganjal, kdaj boš izdal kakšen nov album? NENO BELAN: »So, so. Novinarji so me to ves čas spraševali. Zanje sem imel duhovit odgovor, da konec leta. Pa saj nisem lagal, saj nisem povedal konec katerega leta.«

Je tako lažje funkcionirati, da se osredotočiš na posamezno skladbo, jo promoviraš, gradiš kariero? Ali je bilo lažje v dobi albumov, saj zdaj tako ni več čas zanje? NENO BELAN: »Niso več pomembni, da. Zdaj je spet čas singlov. Mislim, da način, ki ga zdaj uporabljam, bolje funkcionira. Vsak od teh singlov je zame pomenil posel, vsa ta leta. In zdaj imam še zbirko teh pesmi, ki so bile skoraj že vse objavljene, še na albumu. Tako je bila pravzaprav že opravljena neka promocija. Če bi napisal same nove skladbe, bi mi morda uspelo spromovirati dve ali tri, vse ostale pesmi z albuma, pa kot da sploh niso obstajale. To se mi je zgodilo s skladbami prejšnjega albuma. Mislim, da se je spet vrnil čas singlov, publika si vse več stvari naloži s spleta - pesem po pesem. Albumi so malo… O.K., lepo je imeti album, ampak spet kot kolekcijo singlov. Mislim, da je vsaka pesem bolj kakovostno narejena. A izhodišče je drugo. Ko sem začenjal kariero pred dvajsetimi leti, sem rabil repertoar za koncerte. V mojem interesu je bilo, da v treh letih izdam tri plošče. Tako sem zbral dovolj skladb, da sem imel repertoar za koncerte. Zdaj jih imam za to dovolj, nimam težav. Zdaj lahko tempo upočasnim in delam pesem za pesmijo, kar je dovolj, da sem vsako leto prisoten, ko pa začutim, da je pravi trenutek, ko imam dovolj materiala, lahko izdam album. Nič več naglice, to ni več potrebno. Imam dovolj materiala, imam uigran bend, ki zelo dobro funkcionira in gremo počasi… Ko pa pride trenutek, izdam album. Se pravi, naslednjega spet čez pet let.«

Ali obstaja razlika, kako si pisal skladbe zdaj in prej, pri Đavolih in kasneje v času solistične kariere? NENO BELAN: »Je razlika in je ni. Ni razlike v tem smislu, da spet delam z bendom, spet imam svojo skupino, kot so bili skupina Đavoli. Spet je tako, da prinesem idejo, pa to malo poskusimo, aranžiramo, posnamemo demo posnetek, da slišimo, kaj je v redu in kaj ni, in tako nekako. Razlika je v tem, da smo imeli takrat naenkrat trideset pesmi, pa smo vseh trideset vadili naenkrat, zdaj pa jaz vsakih nekaj mesecev, ne vem točno koliko, prinesem eno novo pesem. Potem se vsi osredotočimo na to eno skladbo, jo dodelamo, posnamemo, promoviramo. Potem pa čez nekaj mesecev pride druga. Zdaj je vsa energija vedno osredotočena na eno skladbo, prej pa je bila razpršena na več skladb. Dobro, na prvi album sem čakal celo življenje. Ne vem, koliko sem bil star, štiriindvajset let, ko sem izdal prvi album in v teh 24 letih sem seveda imel veliko potencialnih pesmi. Potem sem vse to posnel, zdaj pa izdajam eno po eno. Mislim, da je to normalen, naraven razvoj, logičen razvoj dogodkov v tem segmentu mojega dela.«

Na albumu Rijeka snova je malo rock'n'rolla ala Đavoli, malo dalmatinske kancone, malo rocka ali pop rocka, ni pa ničesar v slogu dancea? NENO BELAN: »Ne. Od samih začetkov sem pop rock izvajalec. Imel sem nekaj izletov levo desno, a v bistvu je značilno za moj zvok to, da temelji na zvoku popa iz 50-ih in 60-ih let. To je name naredilo vtis in s tem se rad ukvarjam. To ustreza tudi mojemu načinu petja, ustreza moji barvi vokala, mojemu načinu razmišljanja. Đavole smo naredili kot retro bend. Prvobitna ideja te skupine je bila, da bi bili – in bili smo – bend, ki igra priredbe. Nismo imeli svojih avtorskih skladb, ampak smo igrali repertoar skladb iz 50-ih 60-ih let prejšnjega stoletja. S tem smo nastopali. Šele kasneje je prišlo do ideje, da bomo delali svoje avtorske skladba, a tudi te v maniri tega zvoka. To je nekako ostalo v meni. In verjamem, da se vseh dvajset let moje kariere to nekje sliši. Seveda gre ta evolucija dalje. Nočeš se vedno samo ponavljati in hočeš tudi nekaj novega. In kaj takega novega prinaša ta nova plošča? To je koketiranje z zvokom dalmatinskega etna, s petjem klap, ki je značilno za podnebje odkoder izviram - za Dalmacijo. To je normalno. To nosim v sebi, to so moji geni. Ta zvok izvorne ljudske glasbe Dalmacije sem hotel spojiti s tem pop rockom v stilu 50-ih, 60-ih, s katerim se ukvarjam že več kot dvajset let. To je nek moj mali eksperiment. Nisem hotel uporabiti klape na tak način, da bi bila sama sebi namen, ampak tako, da stvar obarva, da da nek nov odtenek, nek nov moment. Upam in po reakcijah ljudi vidim, da mi je uspelo. Na tej plošči je spet bolj prepoznavno moje avtorstvo, a hkrati ima ta plošča tudi nekaj novega. In to je predvsem zvok Dalmacije, upam, da sem ga uspel dozirati okusno in da nisem pretiraval, ter da smo dobili lep rezultat.«

Kakšne so reakcije teh deset, petnajst dni po izidu plošče? NENO BELAN: »Odlične. Dobro se prodaja, vse pesmi se veliko vrtijo. Pesem Rijeka snova je visoko na vseh lestvicah. Tako da sem zadovoljen, zares sem. Uradno promocijo v Zagrebu smo imeli včeraj in smo tudi igrali v živo. Vzdušje je bilo odlično. Ljudje so peli in plesali. Lepo je to.«

Kako zvenijo vaše skladbe v živo? NENO BELAN: »Malo bolj ostro kot na plošči, da. Na plošči se trudim biti malo bolj sofisticiran, tudi zato, ker želim, da so skladbe radiofonične. In to mi uspeva. Vseh teh dvajset let sem po podatkih Zavoda za zaščito avtorskih pravic med prvimi dvajsetimi avtorji na Hrvaškem, celo v tistih letih, ko nimam izdanega albuma. Pogosto potujem in vedno menjam radijske postaje, rad v avtu poslušam radio in tako se pogosto slišim na zelo različnih radijskih postajah in to pesmi iz vseh obdobij. Torej od tistih starih skupine Đavoli pa do 90-ih let in teh zdaj, novih. Vse se enakovredno vrtijo, kar je pravzaprav dokaz, da sem dobro delal in da te pesmi ostajajo. Niso instant hiti, ki trajajo nekaj mesecev, potem pa izginejo. Za nekatere od njih bi že lahko dejali, da so postali evergreeni hrvaške pop glasbe. In še naprej tako delam in razmišljam, brez blefiranja in mislim, da je dolgoročno to najboljša pot.«

Kako bi primerjal hrvaško sceno, ko si začel kariero, pa tisto v 90-ih z današnjo? NENO BELAN: »Ko sem začel, to so bila 80-ta, je bila scena zelo razvita. Spominjam se, takrat je bilo zelo veliko kakovostnih avtorjev, bilo je tudi veliko kakovostnih izvajalcev in bilo je veliko prizorišč, kjer smo lahko igrali. Dobro, bila je tudi tista bivša država, ki je bila velika, bilo je to tržišče več kot 20 milijonov ljudi. Ni bilo hiper-produkcije, kakor danes. Ni bilo lahko priti do možnosti, da si izdal nosilec zvoka. Moral si se truditi, moral si vaditi v garaži, moral si snemati demo posnetke, hoditi od diskografske hiše do diskografske hiše, jih prepričevati, jim dokazovati, da je to, kar imaš, dobro. Na koncertih smo se kalili, zelo veliko smo igrali, tudi v malih krajih in povsod naokoli. In tako mislim, da smo se kalili in razvijali kot avtorji in kot izvajalci. Potem so prišla 90-ta, pa ta vojni čas, vse to se je nekako razrušilo. Prišlo je tudi to spremembe medija: prišel je računalnik, prišlo je do demokratizacije medija, temu lahko tako rečemo. Torej, vsak je imel doma računalnik, vsak je lahko posnel svoje pesmi. In ljudje so to počeli. Spojili so tri loope in to naj bi bila skladba. A to ni skladba. Skladba mora imeti čustva. Če jih nima, ni nič vredna. In tega je bilo preveč. Zaradi vsega tega je rasla količina in padala kakovost. In zdaj opažam vse manj kakovostnih avtorjev. Opažam, da danes ni avtorjev. Izvajalci so, so dobri pevci, so dobri bendi, ljudje igrajo, pojejo. A kaj igrajo, pojejo? Vse več je obdelav starih skladb, ker menda ne znajo narediti novih avtorskih pesmi. Ni lahko biti kakovosten avtor. V to se moraš res emocionalno poglobiti. To ni samo tehnika. Tehnika je v drugem planu. A ljudi je tehnika zadušila. Imajo super produkcijo, vse to super zveni, vse je super posneto, a ni čustev. Po moje je bila scena nekoč boljša. Ampak vidim… Od letos sem tudi lastnik disko kluba, skupaj s prijateljem, solastnik. Prednost dajeva retro glasbi in vidiva, da je mulcem to zelo všeč. Publika je mlada, v diskoteke hodijo mladi in vrtimo te stare stvari iz 50-ih, 60-ih, 70-ih, 80-ih, nekaj tudi iz 90-ih, in to obožujejo. To je dokaz, da so pesmi izvenčasne, kakovostne. Ampak iz zadnjih desetih let se težko spomnim takih pesmi. So, seveda, a ne v takem številu kot včasih. Po moje kakovost počasi pada, s tem ko raste količina. Predvsem v avtorskem smislu.«

Potem je zate danes težje, saj če ljudje težijo k starejši glasbi, moraš ti toliko bolje narediti nove uspešnice, da lahko tekmuješ s tistimi starejšimi, preverjenimi. Ker v nekem splošnem smislu ljudje iščejo staro, ker dobrega novega ni veliko? NENO BELAN: »Tako je. Pesmi ne delam na ta način, kot da bi imel kuharski recept, malo tega, malo onega in imaš uspešnico. Ne, ne tako! Poskušam biti iskren. Ko pišem novo pesem, se trudim, da bi posredoval svoja iskrena čustva, sem talentiran za glasbo, to vem in ne blefiram. Oblika je taka, kot mislim, da mora biti, kot čutim. Svoja čustva razkrijem publiki in verjamem – mogoče to ne bodo mega uspešnice, a verjamem, da bodo imele te pesmi dolg rok trajanja. Zame je to bolj zanimivo od instant hitov. Niti ne sodelujem z ljudmi, ki delajo na ta način, niti to ni moj cilj. Mislim, da sem kantavtor, ki ima svojo prepoznavnost, svoja čustva, iskrenost in tega se moram držati še naprej. To se je pokazalo v teh dvajsetih letih kot recept za dolgoročnost.«

Kako boš promoviral ta album, boš veliko igral? NENO BELAN: »Zaenkrat je v teku medijska promocija, mimo je že uradna promocija v Zagrebu, ki je bila izvrstna, prišlo je veliko medijev, naših prijateljev in kolegov, odlična atmosfera. Spat smo šli ob pol osmih zjutraj, tudi to nekaj pove. Še kakšen mesec se bomo ukvarjali s temi stvarmi, šli bomo še po manjših centrih. Tudi ta intervju je del te vseobsegajoče medijske promocije. Potem pa, konec januarja, v začetku februarja, naj bi se začela tudi koncertna promocija. Spet naj bi začeli v Zagrebu, z velikim koncertom, potem pa še po manjših mestih. Upam, da bom imel priložnost igrati tudi v Sloveniji. V svoji karieri sem veliko igral v Sloveniji. Zadnja leta malo manj, saj nisem izdajal plošč in je to čisto logična posledica. Upam pa, da bi me lahko novi album vrnil na slovensko tržišče kot koncertnega izvajalca.«

Kako vidiš slovenski trg, slovensko sceno? NENO BELAN: »Nove scene ne poznam dovolj. Poznam tiste stare. Domnevam, da je tu isti problem kot na Hrvaškem. Podobno. Stalno se pojavljajo neki novi izvajalci, a brez podlage. Meni so všeč ti, kompletni avtorji, ki znajo narediti pesem, ki so izvajalci in ki trajajo. In ki se stalno potrjujejo. Potem se tudi pred mano potrdijo. Tako je tudi na Hrvaškem. Na žalost ne vidim mladih skupin, ki bi imeli tisto nekaj, kar bi me zintrigiralo. Čast izjemam, recimo zadnja skupina, ki me je z originalnostjo, stilsko prepričala so Jinxi. Vse imajo, glasbo, idejo, zgodbo. To je to, tako je treba delati.«

Boš s to ploščo poskušal prodreti v vse bivše jugoslovanske republike? NENO BELAN: »Vsa ta leta sem prisoten, igram po Srbiji, Vojvodini, po Bosni, Črni gori. Povsod smo bili prisotni koncertno. V glavnem so to klubski koncerti, tako da bomo to novo plošče predstavili tudi njihovim medijem. Tam imamo publiko, to vem, prepričal sem se. Tako da nas seveda zanima tudi to tržišče.«

Si imel kdaj kakšne težave v bivših jugoslovanskih republikah? NENO BELAN: »Ne. Nisem imel težav. Ker mi… naša glasba je glasba z ljubezensko tematiko. Je univerzalni jezik, ki po moje nima meja. Tako da nimamo nikakršnih problemov. Ko pridemo v Srbijo, je naša publika civilizirana, urbana. Ljudje, ki prihajajo na naše koncerte, niso nacionalisti. O tem bodite prepričani. Vedno nas lepo sprejmejo in imamo zelo dobre izkušnje. Radi igramo tudi v Srbiji in povsod.«

Bi kaj spremenil, če bi lahko, v teh dvajsetih letih? NENO BELAN: »Bi, pa ne morem. Ne na sebi, ampak politiko. Jaz bi to vse drugače, če se me vpraša. A na žalost je bilo, kot je bilo. Svojega življenja pa nimam nobene potrebe spreminjati. Bili so vzponi in padci, a nobeno življenje ni ravna črta. A življenje je lepo, ukvarjam se s poslom, ki ga imam rad. O tem sem dolgo razmišljal in ugotovil, da sem srečen človek. Poznam veliko ljudi, ki opravljajo delo, ki ga nimajo radi, a morajo to delati, da preživijo. In to njihovo edino življenje, ki ga imajo, mineva v tem. In to ni dobro. Sam imam to srečo, da sem uspel življenje organizirati tako, da ga živim tako, da delam tisto, kar imam rad in da sem sam sebi šef, tako da si lahko organiziram tudi prosti čas in obveznosti. In odgovoren sem. Ne bom zato, ker si lahko sam organiziram prosti čas, tega izkoristil na slab način in se uničil. Vem, kaj rabim in koliko rabim, priden sem, rad veliko delam in igram, potujem. Vsako leto naredim 70.000, 80.000 kilometrov z avtom. Vsak mesec imam nekaj sto evrov telefonskih računov. Torej, trudim se. A sem srečen. Delam, umetnik sem, delam umetnost, ki jo imam rad, ne podrejam se publiki, ne zanima me masovna komerciala. Raje imam manjše občinstvo, ki to res razume, čuti in ima rado. In od tega lahko dobro živim. Preživetje ni problem. Ni mi treba biti najbogatejši na svetu. Imam vse, kar potrebujem.«

Imaš kakšno sporočilo za bralce? NENO BELAN: »Cel ta intervju je sporočilo, način, kako sva se pogovarjala, moja glasba je sporočilo. Poslušajte in ga boste razumeli.«