Neca Falk – Od daleč

Glasba za otroke, ki jo je Neca Falk z Jerkom Novakom in Kajetanom Kovičem ustvarjala za najmlajše, je bila tako netipično otroška, da smo jo poslušali precej dlje, kot se je morda spodobilo za glasbo z otroškim predznakom. Ob praznovanju 30-letnice v Kinu Šiška si je tako zagotovo marsikdo zaželel, da bi Necin glas lahko poslušal tudi v novih skladbah. Ni bilo treba čakati dolgo, čeprav je od njenega zadnjega albuma v resnici minilo 13 let.

Album Od daleč kljub novim sodelavcem, predvsem Boštjanu Naratu, ki je prispeval tako besedila kot glasbo, ostaja zvest glasbenemu izrazu Nece Falk. Tistemu akustičnemu, seveda, čeprav se v skladbah Pesem o moji glavi in Krošnje sumijo precej približa hudomušnosti iz faze Banan.

Začenši z Dež ni bil kriv album prinaša deset simpatičnih skladb, za katere se vam bo zdelo, da jih je napisala kar Neca Falk sama, čeprav tudi sodelovanje z Boštjanom Gombačem ni neopazno. V njih se poleg ljubezenske iskrive lirike skriva tudi precej nagajivosti, na primer v Kar tako, in kot se za odraslo občinstvo spodobi, tudi nekaj navodil za življenje v zadnji skladbi Ne tvegaj vsega, kar lahko ti uspe.

Poleg poskočnih akustičnih mojstrovin je na albumu tudi nekaj naravnost lepih ljubezenskih skladb, ki jih dopolnjuje zasanjana glasbena spremljava, kot sta na primer Na strani neba in Vem, zakaj, ki diši po jutranjem jesenskem sprehodu. Čeprav bi lahko skladbe označili za predvidljive, pa je prav skladnost z Necinim preteklim delom tista, ki najbolj navdušuje, pa tudi pomirja.

Vsekakor bi si želeli, da bi Necino glasbeno ustvarjanje nastajalo v manjših razdaljah, bolj pogosto, sploh zdaj, ko je z Mačkom Murijem dokazala, da se njena glasba ne stara.