Natasha Bedingfield

TIP: Eden najboljših pop albumov zadnjih desetih (ali morda še celo večih) let.

Natasha Bedingfield, sicer sestra prav Daniela in Nikole Rachelle, je zagotovo ena najbolj podcenjenih novodobnih britanskih pop avtoric, čeravno je prodala več kot 3 milijone svojega izvrstnega prvenca Unwritten iz leta 2004 ter bila nominirana za Grammyja. Za razliko od Joss Stone ali Norah Jones njena glasba ni niti malo retro ali klišejska, ampak je kot solza čist avtorski pop, ki je povsem v tem času in prostoru.

Njen najnovejši album N.B. je še precej bolj zaokrožen, dorečen in čuten od njenega prvenca, kar je sicer že skoraj težko verjeti. Na njem Natasha spretno krmari med jasnim in transparentnim popom, soulom, pop-rockom, nu-soulom, klasičnim r'n'b-jem, latentnim funkom, akustiko ter povsem avtorskimi pristopi, ki jih v popu ne slišite ravno pogosto. Njene skladbe so v bistvu sila zahtevne, čeprav so velikokrat povsem minimalistične. Natasha pa uspe z nekaj (pravimi) toni in beati ter čutno in nikoli vsiljivo interpretacijo doseči sanjsko atmosfero. Poleg tega so njene pesmi nalezljive in spevne kot sam vrag, a se jih kljub temu zlepa ne naveličaš. Ravno slednje pa je tisto, kar loči pravi pop od tistega instant-junk popa, s katerim nas v obilnih porcijah pumpajo vsak dan razni MTV-ji in njihove bolj ali manj slabe kopije.

Na N.B. je vsaj pet izjemnih skladb, od uvodne psevdo-jazzy, pol-akustične mojstrovine How Do You Do, do fantastično groovy, napol-nu-soul Pirate Bones, ki ima izvrsten refren s killerskim klavirskim vložkom. Tu gre omeniti še fenomalno (No More) What Ifs, na kateri pomaga Eve, ter trippy plesno, break mojstrovino Not Givin' Up. Če k temu dodamo, da se nobena od teh skladb še ni znašla na singleu, potem postane predstava o tem, kako dober je ta albuma, še bistveno bolj jasna. Tudi oba singlea, ki sta do sedaj izšla, sta izvrstna. Prvi single, na katerem je orto nu-soul pesem z zgovornim naslovom I Wanna Have Your Babies, je ena najbolj simpatični in hkrati tudi direktnih ljubezenskih pesmi zadnjih let.

Njena besedila so nasploh nekaj posebnega. Natasha, ki je sicer hčerka delavcev v dobrodelnih ustanovah, je krščansko vzgojena. Zelo aktivno pa preko dobrodelne organizacije svoje matere sodeluje tudi v kampaniji proti trgovanju z otroci z imenom "Stop the Traffik". Na drugi strani pa je Natasha eno leto (očitno zelo intenzivno) obiskovala študij psihologije, kar ji zelo pomaga pri ustvarjanju psihološko bolj poglobljenih karakterjev njenih besedil.

Kljub obrtniški popolnosti, izjemnemu avtorskemu naboju, kopici (potencialnih) ter nekaj čistim pop klasikom pa N.B. v prvem mesecu od izida ni niti približno tako komercialno uspešen, kot je bil njen prvenec. Očitno je album izšel kako leto prepozno. V tem času se je namreč pop trg ponovno nekako zaprl in tudi propagandni mašineriji se ne da (ali ne izplača) več reklamirati tako iskrenih in avtorsko močnih pop izdelkov. Da o uredniški politiki že itak povsem formatiranih radijskih postaj niti ne govorimo. Škoda, N.B. je namreč eden najboljših pop albumov zadnjih desetih (ali morda še celo večih) let. Glede na to, da kaj veliko s tega albuma ne boste slišali oziroma videli, vam preostane le, da ploščo preverite sami in se odločite.