Misija Ema 2012

Še vedno mi ni povsem jasen koncept, po katerem so se letos na nacionalki poigravali z nastopajočimi, in še vedno ne vidim nobene logike v izboru dveh izvajalskih ekip, ki jima dodeljujejo različne skladbe. Drugače rečeno – če bi popevke, ki so jih recimo namenili sestram Prusnik, lahko izvajal kak drug vokalist ali pa duet, bi lahko dobili dokaj solidne skladbe, celo uspešnice, tako pa smo imeli parado slabega okusa in še slabšega petja. Pa nisem nekakšen purist, razumem, da nekateri pevci lahko pojejo slabše, a popevka je žanr, ki zahteva drugačno petje kot srednješolske zabave, še posebej zato, ker v finalu na sami Evroviziji šteje predvsem vokal. Še bolj očitno je to pri državicah, kot je naša, ki se ne morejo prebiti s kakim ekstremnim šovom, saj ne morejo računati na posebno podporo zamejcev in prijateljev, ker jih imajo premalo.

Tako se seveda zdi prav, da je dobila bitko (talentov) Eva Boto, ki pa je zgolj manj slaba. Na odru je videti prestrašena in kljub velikemu pogumu (ki ga poudarja) imam občutek, da se ji glas kar malce trese. Po drugi strani skladba Verjamem nima izrazitega refrena, a kaj, ko je bila njena druga možnost A si sanjal me – nekaj takega, kar smo slišali že tisočkrat.

Pa da se ne bi izgubili v debati o komadih, ki so vsak zase podobni eden drugemu. Gre za nekaj drugega. Problematičen je koncept, ki že v sami osnovi izloči normalno konkurenco in pristaja na zakonitosti resničnostnega spektakla. Na koncu zmagujejo otroci, ki jih nacionalka poskuša lansirati kot idealne zastopnike naše države. In v tem smislu funkcionira tudi pričujoči CD: vseh šest skladb s finalne oddaje, da pa ne bi vse skupaj izpadlo preveč prazno, so dodali še karaoke in gostujoče glasbenike. Bojim se, da gre za kar preveč Raayevih zamisli naenkrat.