Mac Miller

Ko smo že mislili, da bosta letošnje leto v hip hop taboru zaznamovala zgolj Kanye West in Jay-Z s svojim "luksuznim" rapom na albumu Watch The Throne, se je v zadnjih tednih leta na prvo mesto Billboardove lestvice albumov uvrstil 19-letni raper Mac Miller s svojim studijskim prvencem Blue Slide Park.

Blue Slide Park naj bi bil prvi debitantski album po 16 letih, ki se je uvrstil na prvo mesto lestvic brez podpore katere od megalomanskih založb. Malcolm McCormack naj bi svojo priljubljenost gradil predvsem na veliki odzivnosti na spletnih družabnih omrežjih, seveda pa ni zanemarljiv njegov glasbeni slog, za katerega se zdi, da ugaja podobnemu občinstvu kot glasba Eminema in pozneje Asherja Rotha. In prav to občinstvo se je znova izkazalo za precej hvaležno nišo.

Glede na to, da imajo danes raperji v mainstreamu predvsem vlogo podpornih akterjev velikih r'n'b zvezdnic ali pa svoje verze posojajo evropsko zvenečim plesnim "štancam", je Blue Slide Park skoraj nostalgičen. Ko se Mac Miller namreč loti plesnega komada, ta zveni, kot da bi ga posnela kakšna veseljaška pop skupina na Otoku, na albumu ni niti enega gostujočega vokalista ali vokalistke, pri nekaterih komadih melodije mejijo na chill-out, in ko Mac Miller tarna, to stori približno tako patetično kot The Streets ali pri nas Zlatko. Ravno zato utegne biti Blue Slide Park pri srcu ljudem, ki sicer ne poslušajo rapa, kar si menda želi tudi najstnik sam.

Besedilno Mac Miller ni ravno presežek, rad se zabava, slava mu je že uničila vsaj eno ljubezensko razmerje, malo moralizira o "sponzorušah", fantazira o tem, da je zmešan, in kot se za raperja spodobi, potuje s spremstvom. A ker še ne potuje z zasebnim letalom, je njegova lirika toliko bližje širšemu poslušalstvu, zagotovo pa je velik plus tudi to, da v eni od skladb omeni Jona Stewarta – skupne referenčne točke vedno vžgejo.

Blue Slide Park vrača rap v pop glasbo ali pa ga vsaj distancira od plesnih r'n'b hibridov, ki so letos preplavljali lestvice.