Luka Šulić & Stjepan Hauser

Pop, ki ga preurejajo s klasičnimi vokali in s klasičnimi inštrumenti, se dobro prodaja, tenorji, baritoni, sopranistke in altistke so si svoj del pogače že zaslužili in, kot kaže, na sceno prihajajo prikupni mladci, ki še imajo nekaj postoriti na področju priredb.

Svetovno uspešen hrvaško-slovenski duo, ki prireja tudi bolj rockerske komade, ne samo dolgočasnih popevk, ima kljub vsemu nekaj prednosti pred konkurenco. Izvajalca glasbe ne jemljeta preveč resno, svoja inštrumenta ne samo dobro obvladujeta, ampak ju z različnimi prijemi spreminjata v tolkala oziroma v nekakšne ritmične pripomočke. Ja, fanta sta si v glavnem delo razdelila tako, da eden igra melodije in refrene uspešnic, drugi pa jih ritmično, mestoma tudi humorno pokriva. Hkrati večina skladb, ki jih ponujata tako na zgoščenki kot na YouTubu, ne izgublja osnovnih sporočil, kar je dovolj pogumno napisano, če vemo, da sta predelala celo tako pomembne izvajalce, kot so U2, Nirvana ali Sting. Čelista se nista ustrašila največjih, zato se stvari slišijo dobro.

Kaj pa lahko očitamo plošči? Aranžmaji so si med seboj malce preveč podobni, zato proti koncu začnejo skladbe poslušalca malce dolgočasiti in še, kot pri vseh klasičnih predelovalcih: čas bo za kakšno lastno skladbo. Ne vem, zakaj imam občutek, da bi se tudi v takšni disciplini lahko dobro znašla! In, mimogrede, ne vem zakaj sem nekje v ozadju slišal nekaj apokaliptično finskega …