Los Lobos

TIP: Morda celo najboljši, zagotovo pa najbolj celovit album skupine sploh.

Los Lobos so ena najzanimivejših hispanskih skupin iz Los Angelesa. Skupina deluje že od začetka sedemdesetih. Takrat so si ustvarili renome enega najboljših bendov, ki igra na porokah. Z albumom How Will The Wolf Survive?, ki je bil njihov prvi za veliko založbo, in katerega producent je bil sloviti rock'n'roller T-Bone Burnett, so si Los Lobos leta 1984 pridobili status prvorazrednega Tex-Mex banda. Tex-Mex je skovanka za glasbeni slog, ki je kombinacija razbeljenega ameriškega južnjaškega rocka, boogieja, rock'n'rolla in bluesa ter raznolikih, strastnih latino in predvsem mehiških glasbenih elementov. Los Lobos so dosegli največji uspeh s predelavo klasike Ritchieja Valensa La Bamba, ki so jo naredili leta 1987 za istoimenski film. Podobno velik uspeh je bila tudi njihova izvrstna, orto-latino balada Beautiful Maria Of My Soul, ki so jo napisali za film The Mambo Kings. Od začetka osemdesetih do danes so Los Lobos objavili kar nekaj izvrstnih albumov, ki so se slogovno zelo razlikovali. Kolikor so bili Los Lobos v zgodnjem obdobju bolj kitarsko-rockerski, toliko bolj so bili v kasnejših obdobjih bolj latino. Na albumu Kiko iz leta 1992 pa so pokazali tudi obilo ustvarjalne drznosti ter čistega slogovnega eksperimenta. Leta 2000 so objavil album samih narodnih oziroma ponarodelih mehiških pesmi, ki so jih verjetno igrali na porokah. Pred dvema letoma pa so objavili povsem drugačen album The Ride, na katerem so po vzoru Santane ali B.B. Kinga povabili številne glasbene velikane in legende (od Rubena Bladesa do Toma Waitsa).

Kljub temu, da Los Lobos slogovno niso nikoli stali na mestu, in da smo od njih dobili že marsikaj nenavadnega, pa tako drugačnega in slogovno inovativnega albuma, kot je The Town And The City, vseeno ni bilo za pričakovati. In tisto, kar je najpomembnejše, Los Lobod so naredili fantastično dober album. Presenetljiv je ta album zato, ker nima niti rock vznesenosti niti latino vročičnosti. Tako eno kot drugo pa je praktično sinonim za vse njihove dosedanje albume. Prav tako na tej plošči ni tiste lahkotnosti, s katero so Los Lobos osvajali tudi tisto "širše", mainstream občinstvo. Nove skladbe so strukturno strahotno zahtevne, njihovi značilni Tex-Mex rollingi so zatolčeni v po večini precej upočasnjene, do neskončnosti ponavljajoče se ritme ter mestoma sila lebdeče forme. Kljub temu pa imajo nove pesmi svoj groove, ki je zelo intenziven, še posebej v kontekstu odličnih melodijskih rešitev in nenavadne produkcije. Kar nekaj skladb zveni epsko na podoben, a vendar bistveno drugačen način, kot to počne Neil Young. Nekaj skladb pa bi bilo naravnost idealnih za kak Tarantinov outlaw film. Los Lobos so na The Town And The City ustvarili nekaj izjemnih zvočnih pokrajin, ki so enkrat okrašene z izjemnimi, nikoli agresivnimi kitarami, drugič z lebdečimi in vseobčimi klaviaturami, tretjič spet z odličnimi tolkalskimi dodatki.

Ta izjemna sprememba, ki so jo tokrat naredili Los Lobos, je nadvse uspel poskus čistega avtorskega rock artizma, pri katerem se bend opira na tradicijo, hkrati pa poskuša tudi nekaj povsem novega in drugačnega. Vzrok za to spremembo deloma zagotovo leži v sami tematiki albuma. Los Lobos se na The Town And The City namreč ukvarjajo z življenjem emigrantov - in to na čisto realističen in nevtralno pripoveden način - brez kakšnih visokoletečih zaključkov, vendar pa ne brez precej ostrih opažanj v stilu: "I'm killing myself to survive." Na drugi strani pa so Los Lobobos v svojem L.A.-ju s prihodom desničarskega mišičnjaka na oblast tujci v lastnem mestu. In proti tej situaciji so se Los Lobos uprli s čisto ustvarjalnostjo in umetniško osredotočenim izdelkom, kakršnega v vsej svojo dolgi karieri še nikoli prej niso ustvarili. Čista estetika in zvočna poezija!