Lorde – Pure Heroine

Zadnji čas je že bil, da kakšen najstnik poje tudi o tem, kako se zabavajo tisti, ki niso bili rojeni bogatašem ali pa so svoj prvi milijon zaslužili še pred 18. letom, in pri tem ji tudi uspe. Čeprav ima Lorde že od 12. leta pogodbo z založbo, je glavna kritika 17-letnice to, da skladbe zvezdnikov, kot je Justin Bieber, ne povedo ničesar o tem, kako je danes biti mlad. V resnici večina "mainstream" popa ne govori o drugem kot o stvareh, ki jih njihovi poslušalci nikoli ne bodo imeli, kar je za večino ljudi precej naporno, pa tudi dolgočasno.

Prav dolgčas kot posledica praznine, ki jo za seboj pušča potrošništvo, se zdi eden od glavnih navdihov Lorde, ki poje o svoji druščini in prijateljih, ki jih ne moti, da se na zabave vozijo z vlakom in ne s kadilakom. Poleg lahkotne kritike družbenih razlik na albumu prepričajo tudi opažanja o sodobni mladini, ko na primer v A World Alone pripomni, da jih je morda res vzgojil splet, a mogoče so tudi ljudje okoli njih tepci. To je morda eden bolj elegantnih odgovorov na serijo letošnjih člankov o tem, da so nove generacije samovšečne in na sploh najslabše, kar se nam lahko pripeti.

A prihajajoče generacije glasbenikov zagotovo ne vzbujajo skrbi. Lorde se s svojim milim glasom mirno postavi ob bok Britanki Birdy, le da je njen pop precej bolj minimalističen in bistveno manj čustveno obložen. Skladbe Lorde temeljijo na basih, simpatičnih ritmih in minimalnih instrumentalnih posegih, posebno omembo pa si zaslužijo spremljevalni vokali, še posebej v White Teeth Teens gradijo melodijo, pa tudi stanje zamaknjenosti, zaradi česar bo album Lorde morda koga spomnil na Lano Del Rey.

Kljub svoji mladosti bo Lorde navdušila predvsem zrelejše duše, ki jih tverkanje ne gane, pretiran vokalni razpon pa utruja. Glas Elle Yelich-O'Connor predvsem pomirja, če pa si boste njene nalezljive melodije še popevali, se vam pri tem ne bo treba sramovati besedil.