"Ljudje se radi pohvalijo, da gledajo dokumentarce in poslušajo rap."

Punca, ki je posnela dokumentarni film o slovenskem rapu predvideva, da so jo k sodelovanju povabili, ker ni veliko režiserjev, ki bi tudi sami poslušali to zvrst. "Verjetno so želeli nekoga mlajšega, nekoga, ki kaj ve o tej sceni," pove mlada režiserka, ki rap posluša že od osnovnošolskih let, od časov, ko se je podučena ljubljanska mladina delila na tiste, ki so poslušali "eastsidovske" raperje in tiste, ki so prisegali na Tupaca oziroma rap iz zahodne ameriške obale ("West side"). Urša presenetljivo prizna, da je sama imela raje skupino Wu tang iz vzhoda. "Tupac se mi je zdel preveč mehkužen. Morda zato, ker je bil preveč lep," z nasmehom ovrže mit, da so vsa dekleta poslušala rap izključno zaradi očaranosti nad pokojnim legendarnim zvezdnikom z dolgimi trepalnicami in izklesanim trupom. Za rap laiki radi rečejo, da ni "prava glasba". Ima dokumentarec tak položaj v filmu? Da ni čisto pravi film? V zadnjem času je postalo priljubljeno, da si greš tudi dokumentarec ogledat v kino. Pri nas pa niti ne. Moraš se sicer pohvaliti, da gledaš dokumentarce, da izpadeš kulturen. Nekateri se po drugi strani hvalijo, kako poslušajo rap, doma pa si vrtijo na primer Toma Waitsa (smeh). Zakaj v Sloveniji nihče ne snema v ZDA že nekaj let priljubljeno zvrst zabavnih dokumentarcev? Zdi se, da pri nas še vedno v večini snemamo izključno skrajno resne dokumentarne filme, ponavadi zgodovinske … Največji podpornik dokumentarnega filma je pri nas nacionalna televizija, ki ima vsak mesec na sporedu "dokumentarec meseca". Menim, da se želijo držati bolj, lahko bi rekli, "kulturno pomembnih" tematik. Imajo ogromno zelo dobrih dokumentarnih filmov, ampak res so večinoma omejeni na zelo "resne" teme. Lahkotne tematike, filmi, ki želijo biti duhoviti – to je lahko hitro neuspešno in s tem si resna televizijska hiša zastavi svoj ugled. Sicer pa ne vem, zakaj ni več zabavnih dokumentarcev. Morda se tudi režiserji jemljejo preveč resno.

Pa smo pri stereotipu o slovenskih režiserjih - da so skrajno resni in delajo skrajno resne filme … No, ta stereotip delno tudi drži (smeh). Ne, saj je veliko mlajših, ki delajo bolj zabavne stvari, morda se pač ne lotijo snemanja dokumentarcev. Če bi človek ugibal, bi si mislil, da je lažje posneti dokumentarec kot igrani film. Proračun je vsekakor manjši, ne potrebuješ igralcev, rekvizitov … Nacionalna televizija ima na primer omejen čas za snemanje, čeprav jih ne želim kritizirati, ker imajo po mojem mnenju odlično produkcijo. A ko delaš pod njihovim okriljem, imaš omejeno število snemalnih dni, pri dokumentarnih filmih pa je velikokrat tako, da se nekaj zgodi in moraš na hitro tja to posnet. To je čisto drug sistem dela. Pri nas je bilo zelo fleksibilno. Snemanje smo začeli septembra, vedeli smo le, da moramo vse skupaj posneti nekje do konca leta.

Denar za film vam je prek razpisa dalo ministrstvo za kulturo. Je to priznanje rapu kot legitimni obliki glasbene umetnosti ? Ja, posebej, ker so dali denar tudi za nek drug dokumentarec o slovenskem rapu, ki pa mislim, da še ni čisto končan. Menim, da gre zasluge za to pripisati tem "radiu prijaznim" raperjem, "pozitivcem", kot sta na primer Murat in Jose in pozneje Trkaj. Rap, ki nosi pozitivna sporočila, sicer rahlo politično kritična, a nikoli žaljiva ali preveč pretresljiva.

Will Smithovski rap brez preklinjanja, torej? Tak, da ga lahko poslušajo tudi osnovnošolski otroci. V zadnjih letih je takšnega slovenskega rapa vedno več, tako, da se jim je to verjetno prikupilo. Morda bo pa kdo, ki je začel zaradi teh izvajalcev poslušati rap, zdaj posegel tudi po kakšnih drugih, bolj alternativnih izvajalcih …

Ki so verjetno kritični do teh "prodanih duš"? Itak. To je dvorezen meč. Po svoje je "kul", da pride na sceno nekdo, ki širšo množico poduči, da rap niso samo narobe obrnjene kape s šiltom, verige in "modeli", ki govorijo o ženskah in denarju – ker te scene v Sloveniji v resnici ni. Po drugi strani bo pa kdo mislil, da obstaja samo takšen rap.

Ni stereotip o slovenskih raperjih ta, da gre za mulce srednjega razreda, ki nimajo pojma o "življenju na ulici", o katerem govorijo? Čeprav so nekateri kljub vsemu iz delavskih družin in so se v življenju srečevali tudi s pomanjkanjem … Sploh ti, ki niso iz Ljubljane. No, tukaj so tudi fantje iz Fužin, katerih starši delajo za minimalne plače.

Na spletu sem videla posnetek, v katerem se Zlatko jezi nad ljudmi, ki se hvalijo, da so iz Fužin, v resnici pa so cel dan "doma igrali playstation". Tudi ti prihajaš iz Fužin. V katero kategorijo sodiš ti? No, playstation nisem igrala (smeh). V osnovni šoli sem se veliko družila z ljudmi iz Fužin, tam smo vsi poslušali rap. Bila sta na primer Cazzafurra in Zlatko, vsi so nekaj rapali že takrat. Pa starejši, ki so veljali za legende in si bil ponosen, če so te pozdravili pred blokom. Na Fužinah je res zelo pomešano vse skupaj. Imaš veliko družin srednjega razreda, kot je na primer moja, taki, ki se nam ni bilo treba nikoli spraševati, če imamo dovolj denarja za hrano, po drugi strani pa tiste, ki so sem pribežali iz vojne v Bosni, in takšne, ki delajo za minimalne plače.

Fužine so v zadnjih letih, posebej po fenomenu Čefurji raus in v zadnjem času tudi zaradi Zlatka, postale kultna ljubljanska soseska, ljudje se radi pohvalijo, da so tam doma … To je želel po mojem mnenju Zlatko tudi poudariti, ko se je razjezil. Da ljudje zdaj mislijo, da če si doma iz Fužin, imaš avtomatično nek "street cred"(ulično kredibilnost, op.p.). Jaz se ne uvrščam med te. V srednjo šolo sem hodila v center, začela sem poslušati drugo glasbo, takrat sem se s "fužinci" srečevala bolj ali manj v K4 ali na Metelkovi. Zdaj pa je res spet postalo priljubljeno to – "Mi fužinci".

Kako gledaš zdaj na priljubljenost svoje soseske? Po eni strani je vse skupaj malo hecno, po drugi strani pa ti da življenje tam res nek vpogled v druge kulture, ker je na kupu pač toliko različnih ljudi. Družine iz držav nekdanje Jugoslavije, delavske družine, družine srednjega razreda – če si se vsaj malo družil s sosedi, si dobil občutek, kako živijo drugi. Je pa res, da to, da si doma iz Fužin, samo po sebi ne pomeni nič. In vsekakor je bilo drugače za fužinske najstnike v devetdesetih kot pa za današnje, ki so večinoma itak samo na Facebooku.

Film ste naslovili po Župančičevi pesmi. To zato, ker so raperji v resnici pesniki in ker je pesem bolj jezna (kot rap), poziva pesnike k izpolnjevanju svoje družbenokritične dolžnosti (kot naj bi jo imeli raperji)? Zadnja tretjina filma govori o družbenokritični vlogi rapa, o tem, kako ga politika izrablja v svoje propagandne namene. Tako da je naslov, ki se ga je sicer spomnil producent Jani Sever, izpadel posrečeno.

Kakšno je občinstvo slovenskega rapa? Kosta pravi, da je problem pri nas ta, da rap poslušajo samo tisti, ki "delajo rap" in se potem en drugega trepljajo po rami, češ dobro si to naredil. Problem je v tem, da že vsak rapa. Mislijo si, da to pa že ne more biti preveč težko.

Peti ne znam, bom pa rapal. Tako? Ja, posnameš si neko podlago, malo deklamiraš – tega se hitro naučiš na internetu, in potem objaviš svoj posnetek. 95 odstotkov tega je katastrofa, ampak navsezadnje so to kljub vsemu ljudje, ki poslušajo rap …

Koliko je sploh ljudi, ki poslušajo slovenski rap? Odvisno, imaš ljudi, ki so rap poslušali včasih, zdaj pa ne več. Ti pridejo na koncerte zaradi nostalgije - na primer na nastop Ali Ena ali Klemna Klemna. Na koncert Zlatka bodo prišli tudi tisti, ki sicer ne poslušajo rapa, ker je Zlatko trenutno pač zelo priljubljen. Po drugi strani pa, če greš na koncert Doše, veš, da so tam samo tisti zares zvesti privrženci zvrsti.

Ste imeli v filmu težavo s selekcijo? Glede na to, da je raperjev pri nas veliko … Gotovo bo kdo užaljen, da ga nismo vključili, za kar se že vnaprej opravičujem. Od koga smo morda uporabili samo kakšno izjavo, čeprav smo se z njimi pogovarjali eno uro – tako se je zapletlo pri montaži. Selekcija je bila težka.

Kaj pa ženske raperke? Kot v režiserskih vodah tudi v rapu ni veliko predstavnic "nežnejšega spola", sploh pa ne v Sloveniji … Ni jih veliko, čeprav smo jih vztrajno iskali - vsakega intervjuvanca smo spraševali, če pozna kakšno zares dobro. Medijsko je širše prepoznavnale Katana, ki pa se je vrgla v bolj komercialne vode, ker ji to bolj ustreza. Ne vem, zakaj jih ni več.

Morda imajo občutek, da je to bolj groba, moška zvrst in sploh ne pomislijo, da bi se tudi same ukvarjale s tem oziroma rapa niti ne poslušajo? Meni se zdi, da kar nekaj deklet posluša rap in nimam občutka, da bi bili raperji pri nas proti ženskam kakorkoli nastrojeni, češ "bejba, nimaš pojma". Sploh pa imajo ženske veliko vzornic. V ZDA je bila v devetdesetih cela vrsta dobrih raperk.

Potem tudi nate kot na žensko režiserko dokumentarca o rapu niso gledali zviška? Ne, prav nihče ni tega omenil.

Se ti torej zdi, da imate slovenske režiserke dober položaj, čeprav vas je tako malo? Se mi zdi, da nihče ne dela razlik. Vsaj ne ljudje, s katerimi sem sodelovala. No, res je, da so se na faksu profesorji malce čudili, da sem za diplomski film posnela nekaj o skinheadih. Tako zanimivo se jim je zdelo, češ punca, pa tako nasilna tema. Bili so presenečeni.