Lepa Brena: Če te je strah živeti, potem sploh ne živiš

V Sloveniji se te dni mudi predvsem zaradi promocije svojega novega albuma Začarani krug, ki ga bo svojim oboževalcem predstavila 19. maja v ljubljanskih Stožicah. Stvar uspeha je v strasti, ki jo do tega, kar počneš, čutiš, je povedala glasbena diva v intervjuju za Planet Siol.net. Kritična je do tega, da srbski organi pregona nikoli niso uvedli preiskave, da bi odkrili, kdo je v ozadju ugrabitve njenega sina. Kljub temu varnostnikov nima, saj, kot pravi, če te je strah živeti, potem sploh ne živiš.

Kako se počutite v Sloveniji? Prinesla sem vam sonce. Sicer pa fenomenalno. Slovenija je bila vedno bliže nečemu, k čemur vsi, ki želimo napredovati – morda vi tega ne čutite, vemo pa mi, ki izhajamo iz Brčkega –, stremimo. Šele takrat ugotovite, kje ste živeli, kako ste živeli. V vsakem primeru je Slovenija nekaj, kar je že po infrastrukturi blizu Zahodu. Kar zadeva ljudi in moje občinstvo, razlike ne občutim. To je največja nagrada, ki jo kot umetnik lahko doživite. Na druženju z mojimi oboževalci je vedno veliko sreče, radosti, kar predstavlja glavno bogastvo v mojem poslu, saj se pojavljajo novo občinstvo, nove generacije. Emocija je nekaj, česar ne moreš prijeti. Lahko narediš pesem, si na televiziji, lahko vate vložijo milijonske zneske, kot se danes to počne, ampak ta abstraktna misel, sporočilo, to vam da bog ali pa ne. To je nekaj, kar nosite, negujete, to je nekaj, kar spoštujem.

Na glasbeni sceni ste uradno že 30 let, čeprav ste na odru že od svojega 16. leta. Kakšna je razlika med vašim začetkom in začetkom nekega mladega pevca v današnjih časih? Vsak človek meni, da je njegova pot specifična, težka. Ne obstaja uspeh, v katerega ne bi bilo vloženega veliko truda, nekateri smo to plačali z zdravjem, nekateri celo s smrtjo. A tudi generaciji pred nami je bilo težko. Bistveno je, da imate oziroma občutite strast do nečesa, pa naj bo to igranje nogometa, slikarstvo, kuhanje. Vse strastne ljubezni dajo rezultate, če se temu dovolj posvetite.

Peti sem začela pri 16 letih na veselicah v Brčkem v majhnem gledališču, kjer sem vsak konec tedna nastopala z bendom Toplotni udar. Takrat sem mislila, da je to največ, kar lahko naredim – torej pojem pop glasbo, ker je narodna pripadala starejši generaciji. Ta čas je bil bolj zdrav, saj smo se začeli zbirati okoli osme, devete ure zvečer in je bila vsa zgodba končana ob enih, dveh zjutraj v nasprotju z danes, ko se zabava pred polnočjo sploh ne začne.

Je bilo vaše odraščanje zato drugačno? Ker izhajam iz patriarhalne družine, je bilo grozno, da sem bila nenehno v moški družbi, fantje iz benda so bile moje prijateljice. Tudi sicer sem bila bolj možača ali celo brezspolna, no, na zunaj morda ne, v notranjosti pa sem bila bliže fantom kot dekletom. Ta bavbav, da me lahko kot dekle nekdo zavede, je bilo tudi nekaj, kar je danes drugače. Zahvaljujoč emancipaciji so ženske vzele stvari v svoje roke in čeprav se ne želim opredeljevati, mi je všeč, da ženske ne čakajo, temveč tudi same vzamejo stvari v svoje roke. Ko sem začela peti, sem glede bavbavov v obliki moških začela doživljati drugačne stvari. V moški družbi sem morda dozorela na moški način. To mi je dalo svobodo, da se vedno posvetim samo poslu, hotela sem peti, nekaj zaslužiti ...

Kako je mogoče, da tistega, ki je vpleten v ugrabitev takrat osem let starega Stefana, niso nikoli odkrili? To se je zgodilo novembra 2000, oktobra pa se je v Srbiji zgodila menjava oblasti, Miloševića so odpeljali v Haag. Osebno mislim, da so se takrat popolnoma premešale politično-kriminalne strukture, naše pravosodje pa takrat ni bilo dovolj učinkovito. No, tudi danes ni nič bolje. Pomislite, zgodi se ena od številnih ugrabitev – v tistem času jih je bilo ogromno –, tožilec pa ne vloži obtožnice zoper neznanega storilca. Veste, kaj to pomeni? Da je bil kriminal globoko vpleten v politične strukture. Kot ladja brez krmarja, kot nasedli Titanik.

Ali vas je bilo strah? Kako ste se spopadli s tem? Ko človek toliko preživi, ko vse, kar imate, zaslužite na najbolj pošten način, saj ne obstaja nobena črna luknja, kako sta Boba in Brena zaslužila denar, potem je preprosto bolno, da človek živi v sistemu, ki vas ne more zaščititi. Ne morem vam povedati, kaj vse imam v glavi.

Sami ste ugrabitev prijavili policiji in plačali 2,5 milijona takratnih nemških mark ugrabiteljem za vrnitev sina. Zakaj se policisti niso zganili ob predaji denarja? Kaj naj rečem, v tem času je bilo toliko ugrabitev, da si država preprosto ni mazala rok. Veste, kaj to pomeni v prevodu? Da se ni vedelo, kdo pije in kdo plača.

Kljub vsemu pa živite v Beogradu, čeprav imate po svetu kar nekaj nepremičnin. Imamo, res je. V ZDA smo odšli, ker smo ugotovili, da v naši državi ne morem živeti z otroki, ne da bi imela okoli sebe 22 varnostnikov in hodila okoli kot zadnja norica. To je strahovit pritisk. Takoj ko imate varnostnike, to pomeni, da vas je strah za svoje življenje. Če vas je strah živeti, potem to ni več življenje. Kar zadeva denar, smo ga imeli od nekdaj. Mene moj denar ne more fascinirati. Morda bi me, če ne bi nikoli nič delala, pa bi mi kaj padlo z neba.

Kakšna je Lepa Brena doma? Če je lepo vreme, rada zgodaj vstanem. Obožujem, da skozi hišo potegne jutranji zrak. Obožujem pse, imamo jih kar šest, dva sta precej krvoločna, čeprav so kot majhni otroci. So tako "crkljivi", tudi če imajo 60, 70 kilogramov, so pravi dojenčki. Imamo tudi mladiča, katerega bratec je pri Putinu. Rada imam jutranji mir, da ni veliko ljudi, kajti v našo hišo sicer začnejo zgodaj prihajati vozniki, vrtnarji, tako da je kar gneča. Rada imam, da se jutro začne brez vsega, s psi, ker ne govorijo, medtem ko so otroci seveda v šoli. Pripravljam se za delo. Če ne delam kaj v zvezi z Lepo Breno in Grand produkcijo, se rada ukvarjam s cvetjem, rastlinami, skrbim za travo, za pse.

Na zadnjem koncertu v Ljubljani ste presenetili s kratko pričesko. Zaradi pričeske doma bijemo bitko, saj mi govorijo, da bi morala imeti dolge lase. A dejstvo je, da živim zelo intenzivno in res nimam veliko časa za frizerja. Zjutraj imam 45 minut od prhe do uhanov, da sem "fit" in pripravljena. Je pa res, da občudujem ženske, ki imajo dolge lase, mislim, da je to fetiš.

Kaj je vaš fetiš? Ne vem. Moj fetiš so mir, branje in joga. To sem odkrila pred dvema letoma. Za vse, kar prihaja z Bližnjega ali Daljnega vzhoda, feng šui in jogo ljudje mislijo, da je to velika bedarija, vendar ti ljudje delujejo bolj umirjeno, medtem ko mi na zunaj delujemo zafrustrirano, težimo k alkoholu, drogam, to je težava našega življenja. Ali je to želja po več ali težava, ne vem, sama sem našla ta duhovni mir, saj v državi, ki je razpadala, brez duševnega miru ne moreš biti srečen.

Zadnje novice v rumenih medijih vas omenjajo v zvezi z lepotnimi operacijami. Se boste prepustili lepotnim kirurgom? O tem se pogovarjam v šali, a je to očitno tema številka ena. Ugotovila sem, da se ljudje moje generacije pogovarjajo, kako in kaj bi na sebi spremenili. Potem sem v šali rekla, čakajte, če boste šli pod nož vi, ki tega ne potrebujete, kaj naj jaz rečem … Nisem še šla pod nož, čakam, da najprej to naredijo drugi. Pa vendar, hvala bogu, da obstaja plastična, korektivna kirurgija, ki je danes bolj dostopna. Sama bi rekla, da nekatere spremembe spadajo v domeno osebne kulture, da imate vse zobe, negovano kožo, lase.

Zaradi zadnjega videospota za pesem Uđi slobodno vas nekateri primerjajo z Lady Gaga, zaradi jumbo plakata se je v slovenskih medijih pojavila primerjava s Tino Turner, zaslediti je tudi nekaj primerjav z Madonno. Katera vam je najbliže? Vse so mi drage. Lady Gaga je mlada umetnica, ki se še ne zaveda, kakšen težak tovor si je naložila na hrbet. Pa vendar je bilo treba preseči noro Madonno, ki je prav tako fantastična zaradi energije. Da ne govorim o Tini Turner, ona je mega.