Keane

Tisti, ki so z veseljem poslušali prve tri albume skupine Keane: Hopes and Fears, Under the Iron Sea in zadnjega Perfect Symmetry iz leta 2008, bodo vsekakor vzljubili tudi zadnjega z novim basistom v skupini Jessejem Quinom.

Če bi na kratko povzeli ploščo, bi lahko rekli, da Keane optimistično ljubijo življenje v dobrem in slabem. Takšne so tudi skladbe bolj pop kot indie skupine na četrtem albumu Strangeland, ki je še pred tednom dni vodil na britanskih lestvicah peti teden zapored.

In kar bodo poslušalci najprej slišali, je njihov famozni in dobro poznani klavir, ki ga tako izpostavljajo pri produkciji in je po njihovem mnenju pomembnejši od kitare. Torej v vsaki od dvanajstih skladb na albumu ne manjka obilice klavirja, ki je prijetno pomešan s poslušljivimi melodijami. Radijske postaje jih bodo še kako vesele, mi pa smo ob poslušanju skladb na poti v avtomobilu najprej uživali, nato pa nas je monotnost že pred polovico skoraj uspavala.

Edine skladbe, ki so nas prebudile iz sna, so tiste, ob katerih si predstavljamo temačno, osiromašeno in megleno deželo, na katero pa je z upanjem na boljše čase in z optimizmom in krepko dozo ljubezni do življenja posijalo novo sonce, nova luč: naslovna You Are Young, Disconnected in Black Rain, ki je ena redkih melanholičnih skladb na albumu poleg prijetne Sea Fog, ki album tudi sklene. Keane se zavedajo tegob pokvarjenega sveta, a vendar stremijo k boljšemu, k ponovnemu rojstvu.

Keane so se tokrat bolj potrudili z besedili, produkcijsko pa so sestavili preprostejši album z namenom, da bi besedila še bolj izstopala.

Album ni ravno najboljše delo, kar so Keane kdaj ustvarili, se pa skladbe vsekakor vtisnejo v spomin in gredo presneto dobro v uho ob romantičnem sončnem zahodu ali za tolažbo po slabem dnevu.