Katja Koren

Katjo Koren večina ljubiteljev slovenske estrade hote ali nehote zamenjuje s popularno in uspešno smučarko. Spremljevalna vokalistka in šolana pevka pa ima še eno težavo, dolgo se ni odločila zares začeti kot samostojna pevka. Zdaj je album tukaj, na žalost pa razen še enega solidnega vokala ne prinaša nič novega. Še uspešnice ne. Skladbe so počasne (še popevka Nasmej se, je odigrana in odpeta v ritmu, ki se ga ne bi bali na pogrebih), v marsikateri najdemo Neisho, celo v besedilih, ki hočejo biti bolj čustvena, bolj doživeta, kot so navadno pri naših modernih popevkah. Hkrati pa bi Katja Koren rada nekaj več. Ampak časa za kompromise ni, kot opozarjajo naši politiki in še bolj kot v našem gospodarstvu to velja pri popevkah. Malce moderni soul in r'n'b ritmi v Cirkusu, malo na nacionalki – malo veselica, malo party … Ne bo šlo. In vem, kaj boste rekli: zvok je moderen, aranžmaji dodelani, vokal pa morda celo najboljši na naši sceni. Pa kaj potem. Pesmice so dolgovezne, pri nobeni ne bi zraven zažvižgal, pri nobeni človek ne bi migal.

Jasno, Korenova ima vse osnovne atribute, zdaj pa bo treba še nekaj večjega posneti. Heh, morda bi prosila Jana Plestenjaka, da spiše in jo povabi v duet. To se navadno obnese. Ali kot bi napisala in zapela Korenova v komadu Balada, ki ga kani njena ekipa z albuma Veš, kaj mislim? najbolj poudarjati: "Naredimo ta čas bolj prijazen, a kako, če je človek prazen."