Kar vidim, tudi slišim

Teho, ki je stari znanec amalgama klasično-elektronske glasbe, je skladatelj, čigar glasba je močno povezana s podobami. Pravi, da so podobe njegov osrednji navdih. Potem šele vstopijo besede. "Toda besede so zame že del muzikalnosti, zato raje potujem na krilih domišljije tistega, kar vidijo moje oči."

Na vprašanje, kaj išče v glasbi, odgovarja, da predvsem odzven življenja. "Prihodnost je zvok v virtualnem svetu. Toda do tega bo treba še priti. Tako v umetnosti kot tudi v znanosti velja pravilo, da je treba za novotarije popolnoma spremeniti lastno perspektivo gledanja na stvari. In to je v evoluciji najteže, odreči se znanemu." In doseči tisto, kar se zdi najdlje … "Živim v Rimu in želel bi si, da bi bila ena od zadnjih rimskih postaj Berlin ali New York, da bi združil zvoke teh mest." Meni, da mesto, v katerem ustvarjalec živi, precej vpliva na to, kaj in kako uvrsti na glasbeni album. "Pa tudi na to, kdo si in kaj lahko postaneš."

Nekoč je rekel, da ko hrupu damo smisel, zvok postane pogovor. Pravi, da je s tem mislil, da se vse preveč in na silo ceni samo tisto, kar je novo, novo, novo … "In to 'novo' se potem prerine v ospredje. Nihče pa se ne vpraša, ali kaj pove. Glasba mora nekaj povedati o življenju, o skladatelju, ki jo je napisal. Vsebovati mora neko višjo resnico, božanskost … Govorim o glasbi, ki preusmerja način razmišljanja, ki ne prepričuje že prepričanega, ampak nas postavlja v nove svetove." Toda, kot pravi, nikoli ne pozabi na besedo. A kako zanj beseda postane najprej podoba in nato glasba?

"To je povezano z mojo formacijo, študiral sem namreč umetnostno zgodovino. Nič ni bolj evokativnega in muzikalnega od podobe, slike, risbe … Pomislite samo na Hopperja, vsaka njegova slika ja samostojen soundtrack, glasba." Zanimivo razmišljanje nekoga, ki je bil precej let eden osrednjih nosilcev italijanske noise glasbe. Teho je osnoval zasedbo Meathead, sodeloval pri projektih Matere, Operatorja. Koliko te glasbene prtljage je ostalo v njem? "Z Meathead smo v Italiji poskusili nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Tudi zato sem vse naslednje projekte realiziral v Londonu ali New Yorku."

Še preden sta z Blixo posnela album Still Smiling, sta sodelovala pri filmski glasbi za film La Vita Tranquilla Claudia Cupellinija, Teho kot skladatelj, Blixa kot avtor teksta. Naslovna skladba je mojstrovina – in to jima je priznala tudi legenda filmske glasbe, maestro Morricone. "Še prej sva skupaj z Alexandrom Balanescujem sodelovala pri gledališkem projektu Socieats Raffaello Sanzio z naslovom Ingiuria. Sicer pa moram reči, da so zame Einsturzende Neubauten eden pomembnejših bendov zadnjih trideset let."

Kako se počuti na evropski turneji? Ni veliko italijanskih glasbenikov, ki se lahko pohvalijo z uspešnimi turnejami zunaj meja domovine. "Veliko delam in vsakokrat, ko se odpravim v tujino, moram premagati precej predsodkov, ki jih imajo tujci o Italijanih. Žal smo Evropejci prepredeni z neznosnim regionalizmom v filmski umetnosti in kulturi na splošno. Zdi se, kot da smo Italijani obstali v času zgodovine. A v resnici se na polju glasbene in performativne umetnosti pri nas dogaja veliko."

Torej posluša sodobno italijansko glasbo? "Da, jo poslušam, zagotovo pa je ne kupujem. Še vedno kupujem izključno vinilne plošče. Po drugi strani, zakaj bi kupoval italijansko različico glasbe, ki jo vrtijo po vsem svetu?! Res mi ni do tega, da bi poslušal italijanske različice Nicka Cava, skupine Negresses Vertes, Toma Waitsa ali Cohena."