Jessica Simpson

TIP: Zgodba o uspehu totalne praznine.

Jessica Simpson je tipičen rezultat strategije, ki jo je v tem tisočletju ustvarila glasbena pop industrija. Njena zgodba je podobno srceparajoča kot pri vseh današnjih instant pop pevkah. V zgodnjem otroštvu je Jessica pela v cerkvenem zboru, kasneje pa je tudi posnela album za krščansko založbo, ki pa je propadla, še preden je Jessica lahko objavila ta album. Svojo čistost je precej kasneje Jessica pokazala tudi s tem, da je priznala, da je bila devica, vse dokler se ni poročila s svojim izvoljencem. Solze so ob tej in tudi drugih podobno globokih zgodbah tekle v potokih in celo veliki glasbeni mogotci, ki sicer krojijo praznino današnjega sredinskega pop okusa, na njeno izvajanje niso ostali imuni. Njen "dobrotnik" je postal sloviti Tommy Mottola (ja, tisti bivši od Mariah Carey), ki se je dokopal tistega njenega "krščanskega" albuma. V Jesssici je takoj odkril "strašanski potencial" (beri: ambicijo). In tako je Jessica pristala pod okriljem velike založbe in od takrat naprej je njena zgodba en sam uspeh - no, sicer ne tako velik kot od njenih konkurentk Britney ali Christine, pa vendar, tudi njene plošče se prodajajo v milijonih in to je tisto, kar pri stricu Tommyju nazadnje edino šteje.

Jessica je kmalu postala tudi voditeljica TV šova, v katerem ji nihče ni zameril, ko je spraševala, ali je tuna piščanec ali riba. Pred dvema letoma pa je pokazala tudi svoje igralske sposobnosti. Morda tisto najbolj boleče pri vsem tem pa je, da Jessica uživa strahovito medijsko pozornost, čeravno se sploh ne trudi kaj narediti. Še celo naziva "trapasta blonda" ne jemlje za žaljivko. Ja, Jessica spretno niza svoje male in nepomembne neumnosti, ki jih mediji pokrivajo s takšno vnemo, kot da je vsako izmed teh njenih "veličastnih" dejanj najboljši poskus reševanja pregrevanja zemlje ali ustavitev vseh vojn v svetu. In ko njeni zvesti fani pogoltnejo vso to brozgo silno globokih zgodbic, za nagrado še vsake toliko časa dobijo njen nov album. Seveda Jessica o svojih ploščah ne govori veliko. Pa kaj bi, saj glasbe govori sama zase. No, ja, pove vsaj to, da Jessica ne bo tako hitro obupala in bo še naprej reciklirala že stokrat slišano.

Glavna zamera njenega novega albuma A Public Affair pa leži v dejstvu, da v njem ni prav nič "njenega" in še manj karkoli izvirnega. Album odpre spretno ukradena Madonnina Holiday, nekje bolj proti koncu pa je še skladba, v kateri so Jessici producenti spretno obrnili Britneyino Toxic. Vmes in potem pa je še nekaj skladb, ki so malo manj "sposojene", a še vedno daleč od česarkoli izvirnega. Zraven pa je Jessica dodala še svoje, ne ravno jasno videnje velikega electro-štanc hita Dead Or Alive You Spin Me Round (Like A Record).

Ideja vsega tega početja pa je, da želi Jessica ugajati vsem in hkrati nikomur prav posebej. Na albumu namreč slišite vse: nu-soul, teen pop, funk, (n)evergreen, swing, soul, pop, popevke, pop rock, dance, kvazi-country in še kaj. Skratka, za vsakega nekaj! Vse to pa je narejeno na način, ki je še najbližje hotelskim bendom, ki "skinevajo" skladbe, - brez kančka iskrivosti in brez najmanjše težnje, da bi karkoli dodali. Tudi njene ženskosti na tem albumu ne boste opazili. Poleg tega Jessica ni niti kakšna posebna pevka. Njena značilnost pa je tudi, da sploh nima smisla za intrepretacijo. V kar nekaj skladbah se zdi, da Jessica ne ve ravno dobro, o čem poje.

In tako zgodba o krasnih novih programskih pridobitvah, ki si jih je omislila pop industrija v tem desetletju, postaja s tem albumom še lepša in boljša. Jessica, ena izmed princesk in potencialnih prestolonaslednic sladkega 'brezveznega' popa, pa še naprej prav lepo živi po načelu "če nič ne daš, več dobiš". In tega se na tem 'super-druper' albumu Jessica Simpson dosledno drži - od začetka do konca!