Intervju John Lawton

John Lawton je brez vsakega dvoma eden največjih in najbolj univerzalnih rock pevcev vseh časov. Za šestdesetletnim pevcem je izjemna kariera. Zaradi malo drugačnih pogledov na glasbeni posel pa je Lawton danes malo manj izpostavljen, kot bi si zaslužil glede na vse njegove velike stvaritve. Morda tisto najbolj bistveno pa je, da ima Lawton, kot so povedali člani postojnske skupine Mary Rose, ki ga bodo nocoj spremljali, še danes fantastičen glas, ki ga odlikuje izjemen razpon, rockerska ostrina, blues toplina in na nek način tudi pop prefinjenost. Lawton je z Mary Rose izvedel nekaj največjih uspešnic Uriah Heep Do sodelovanje Lawtona in definitivno najboljše slovenske heavy metal skupine Mary Rose je prišlo povsem po naključju. Šoki, organizator festivala No Name Riders, se je po dolgotrajnem iskanju nazadnje odločil, da bodo Lawtona, ki ni imel svoje skupine, spremljali Mary Rose. Ko je padla odločitev, se je skupini - sprva samo za ta nastop pridružil - izvrsten klaviaturist Davor Kastelec, sicer kontrabasist simfoničnega orkestra RS in zagotovo največji fan Lawtona in Uriah Heep v Sloveniji. Po prvih vajah se je Kastelic zaradi izjemne magije, ki je zavladala med člani, odločil za resnejše sodelovanje z Mary Rose. Njegov prvi nastop z bendom je bil pred nekaj tedni v Križankah, ko so Mary Rose navdušili kot predskupina Whitesnake. Eki, kitarist in šef Mary Rose, je povedal, da so od Lawtona dobili po pošti CD, na katerem je bil posnetek enega izmed njegovih nastopov. In to je bil začetek vaj, ki so trajale več kot dva meseca.

Po prvi in verjetno edini vaji

Včeraj okoli desete ure zvečer smo prispeli v prostore postojnskega Hard Rock Cafeja, ki je bil kar poldrugo desetletje sila popularno zavetišče pravih rockerjev z vse Slovenije in tudi obmejnega dela Italije. Danes to, temu sedaj že lahko rečemo, legendarno prizorišče precej sesuto in služi kot prostor za vaje Mary Rose. Vzdušje v prostoru je bilo imenitno - povsod instrumenti, kabli, ojačevalci in druga oprema. Ko smo takoj po vaji vstopili, je Kastelec razkazoval Lawtonu svojo bogato zbirko vinilnih plošč Uriah Heep, Lawtona, Les Humphries Singers… Mnoge izmed njih so danes prava redkost in imajo pri poznavalcih neprecenljivo vrednost. Prvi vtis je bil, da je bil Lawton izjemno zadovoljen z vajo. V zraku je bilo čutiti obojestransko zadovoljstvo in predvsem obojestransko spoštovanje. Takoj se je videlo, da so se Lawton in Mary Rose izjemno dobro ujeli.

To je Lawton, ki tudi drugod občasno nastopa z lokalnimi spremljevalnimi skupinami, nekaj kasneje potrdil tudi v pogovoru v bližnjem lokalu, kjer smo sedeli pozno v noč. "Odlični so. Zelo dobri. Zelo sem bil presenečen," je razlagal, vidno zadovoljen z Mary Rose, "moram reči, da sem imel doslej srečo, da so bile skupine, s katerimi sem nastopal kot posebni gost, vse dobre. A mislim, da ste vi fantje, najboljši doslej. (Četverica Mary Rose skromno skloni glave in odkimava.) Ne, ne, ne, zares. Zares. Litovska skupina je bila tudi zelo dobra, a zvok ni bil tako dober. V prostoru za vaje, ko ste začeli igrati Hanging Tree, je nastala, še preden sem odpel prvo noto, dobra vibracija. Tega v Litvi nisem začutil. Tam je bila enostavno vaja: ja, v redu, naslednja skladba, tak, tak, tak, v redu. Naslednja… Nič vibracij. Veste o čem govorim…" "Ja, ampak…," ga prekine Kastelec. Lawton pa nadaljuje: "Dovolj časa sem že v tem, da vem, kdaj nekdo zna igrati. Vi znate, brez dvoma. Zares! Ne govorim tega v trdi dni. Vi igrate!" Tudi o tem, da bo dovolj le ena vaja, Lawton ni imel pomislekov ali strahu pred nastopom. "Vsi smo profesionalci na nek način," je povedal "Jaz pesmi poznam in fantje so naredili domačo nalogo. Poznajo vse skladbe, on (Davor Kastelec) pa tako ali tako pozna vse pesmi. Tako sploh ni težav. Ko stopiš v sobo za vaje, enostavno veš, ali bo delovalo ali ne. In deluje. Brez dvoma. Dejansko tako zelo, da bi morali to ponoviti. Če bo jutri šlo dobro, bi morali to narediti še kdaj."

The best intervju

Vzdušje v lokalu je bilo odlično. Čeravno smo imeli dogovorjen intervju, Lawtona ni bilo potrebno "vleči od mize". Veliko novinarskega dela je opravil Davor Kastelec, ki je Lawtona vedno znova presenečal s poznavanjem njegove kariere. Njuna debata je nanesla na marsikaj. Tako je Lawton povedal, da ima sina, ki je star 38 let ter hčerko, ki jih ima 31. Nihče od njiju se ne ukvarja z glasbo. Prav tako je povedal, da je njegov drugi dom Španija, kamor se zateče vedno, ko ima nekaj prostega časa. Tam ima tudi svoj mali studio, v katerem trenutno pripravlja nov projekt On The Rocks z nekdanjim kitaristom legendarnih nizozemskih rockerjev Focus Janom Dumeejem. Prav tako je razložil, da njegov največji vzornik ni Otis Reading, kot piše tudi v marsikateri enciklopediji, ampak mistična jazz diva Mahalia Jackson. Povedal je tudi, da nikoli ni govoril s prvim pevcem Uriah Heep Daviom Byronom. "Srečala sva se samo enkrat. David je bil v backstageu, ko sem bil že jaz pevec. Srečala sva se na hodniku, izmenjala sva pogleda, se molče pozdravila in to je bilo to. Takrat sem uvidel, da se midva ne bova pogovarjala," je dejal, "morala bi se kdaj pogovoriti, ampak tako je naneslo." Byron je umrl 28. februarja 1985. Bil je povsem uničen od alkohola.

Prava glasbena poslastica pa se je začela, ko je Kastelec vprašal Lawtona, če se še spomni, kako so imeli Uriah Heep postavljene monitorje na odru. Lawton je razložil: "V svojih monitorjih imam vedno klaviature, malo bobnov: "snare" ter "kick", morda malo basa in vse vokale. In vsi vokali morajo biti enako glasni kot moj. Ne, da bi bil moj glas tišji… vsi glasovi morajo bili enako glasni. Tako da so glasovi uravnoteženi, ko harmoniziramo." "V Uriah Heep je drugače. Bernie (Shaw, kasnejši pevec Uriah Heep, op.) ima monitorje v ušesih, kar jaz sovražim. Ne maram "in-ear" monitorjev. Ker nimaš več občutka za vso glasbo… vse je le v tvojih ušesih, tu notri. Ne maram tega. Trevor Bolder (basist, op.) ima le svoj vokal in svoj bas na monitorju. Lee (Kerslake, op.) ima toooliko bobnov in morda malo vokalov in to je vse. Nima klaviatur, nima kitar, samo bobne. Različno je za vsakogar. Drugače je tudi, če igraš na festivalu na odprtem. Takrat moraš imeti inštrumente na monitorjih, ker gre vse proč, nič ne pride nazaj." Kastelec vpraša, če ni vse to preglasno in Lawton odgovori, da ne, ker se da vse uravnotežiti.. "A v primeru Uriah Heep, kjer je toliko Hammondov in orgel… je problem," vztraja Kastelec. "Ja, je problem. Naredijo, kot pač naredijo. Umetnost je postaviti monitorje tako, kot jih želiš. Če imaš dobrega človeka, ki ti postavlja monitorje, ti to lahko naredi. A vsi niso dobri. Oni imajo svoj monitor, ki ga poslušajo in mislijo: 'uau, tu zveni dobro,', a zgoraj, kjer si ti, lahko zveni grozno. Upajmo, da bomo imeli dobrega tonca v Hruševjah," še pove Lawton.

Tudi njuna debata o nemški vokalni popevkarski skupini Les Humphries Singers, je bila sila zanimiva. Lawton, ki je nekaj let sodeloval s to skupino preden je prišel v Uriah Heep, je povedal, da je na koncertih v resnici pela le peterica od sicer 12-ih pevcev. Kastelec pa je hitro pripomnil, da je bil Lawton s to skupino leta 1975 na Evroviziji na Nizozemskem, kjer so takrat Pepel in kri predstavili svojo slovito Dan ljubezni.

O svoji skupini John Lawton Band pa je sloviti pevec razložil, da ta trenutek ne deluje. "Steve (Dunning, op.) je imel operacijo srca. Naredili so mu obvod. Veliko je tekel in med tekom je čutil bolečine. Šel je k zdravniku in ta mu je povedal, da potrebuje obvod. Moral si je vzeti eno leto. Zdravnik mu je povedal, da eno leto ne more igrati, kar je bilo v redu, ker je meni moj zdravnik rekel, da bom, če si ne vzamem eno leto prosto, verjetno umrl na odru. Ker sem imel zelo visok krvni pritisk. Tako sva imela enak problem istočasno. Vem, da bi moral prenehati kaditi, a ne morem. To je problem. Celo življenje bom moral jemati zdravila, a v redu. A zdaj sem star. Imam šestdeset let."

O časih v Uriah Heep

John Lawton je v Uriah Heep prišel leta 1976 in s skupino posnel tri albume ((Firefly (1977), Innocent Victim (1977) ter Fallen Angel (1978)). Leto 1976 je bilo verjetno najtežje v karieri skupine. Karizmatičnega pevca Davida Byrona so Uriah Heep odpustili na vrhuncu svoje slave. Byron, ki je bil povsem zasvojen z alkoholom, je postajal neznosen. Mnogi pa so menili, da ga nihče ne bo mogel zamenjati, kot tudi, da bodo Uriah Heep razpadli. Lawton je bil tudi povsem drugačen tip pevca. Že po zunanjosti ni prisegal na ortodoksen mačo imidž. Prav tako pa je bil njegov način petja precej bolj raznovrsten kot Byronov. Poleg tega so se tudi časi za magelomanski rock, kot so ga do njegovega prihoda gojili Uriah Heep, precej spremenili. Na sceno je namreč trkal novi val. Tudi znotraj skupine ni bilo vse rožnato. Klaviaturist Ken Hensley je vzel vse vajeti v svoje roke. Praktično vse, kar je napisal, je moralo biti tudi objavljeno. Hensley pa je kot avtor pobral tudi vse avtorske pravice. Tako da je bil občutno in tudi vidno bolj bogat, kot vsi ostali člani. Hensley se tudi s tem, da Lawton opravlja vlogo človeka v ospredju, na nek način nikoli ni mogel sprijazniti. Lahko bi se reklo, da se je med Hensleyem in Lawtonom ustvarila napetost že ob "prvem otipu".

Lawton je o njunem odnosu povedal: "Ken je imel težave in to tako velike, da se je nenadoma spremenila njegova osebnost. Ko je prinesel Free Me, da jo posnamemo - bila je zadnja skladba, ki smo jo posneli - jo je hotel peti. A producent Jerry Bron je dejal: 'Ne, John je pevec. On jo mora odpeti.' In mislim, da mu to ni bilo preveč všeč in da je bil to zanj problem. Pa tudi to, da so, ko smo bili v Nemčiji, in smo dajali intervjuje, ljudje iz revij prihajali k meni, ker govorim nemško in zanje je bilo lažje, da dam intervju jaz, ki odgovarjam v nemščini. Tudi to je bil zanj problem, ker se je vedno videl, da je glavni človek v skupini. Razen takrat, ko je bil v zasedbi David Byron. Takrat sta bila dva. Ko je David Byron odšel, se je Ken videl kot vodja skupine. Mislim da je bilo to, da sem bil nov in sem dajal več intervjujev kot on, zanj prav tako problem. A zdaj… z njim sem govoril leta 2000, ko smo imeli shod Uriah Heep v Londonu. In bil sem del ekipe, ki je organizirala dogodek. Heepe sem poklical, da bi igrali, a niso mogli, ker so bili v Skandinaviji. Zato sem po dvajsetih letih poslal mail Kenu, če bi prišel v London in bi sestavili skupino le za eno noč. In je pristal. Prišel je v London in spila sva nekaj piv, si dala roke in bilo je O.K. In odtlej… Tudi on je v Španiji, le da sva petsto kilometrov narazen."

Lawton pa je prenesel vse pritiske. V Uriah Heep je prinesel tudi svežo energijo in povsem drugo vibracijo. Skupina se je na omenjenih treh albumih spremenila iz mastodontsko-rockerske skupine v bolj sodoben in bolj funkcionalen rock bend, ki pa je ohranil svojo staro magijo in težo. Še posebej album Innocent Victim je bil presenetljivo velika uspešnica. V Nemčiji, kjer so prodali več kot milijon primerkov tega albuma, pa je to sploh njihova najuspešnejša plošča sploh. Lawton je dobival vse več prostora v skupini, vendar se je nazadnje Hensley odločil, da ga odslovi. Že leta 1979 Lawton ni bi več član Uriah Heep. Razlog pa ni bil toliko "umetniške" narave, ampak bolj zakulisne. Lawton je namreč na vse turneje skupine hodil s svojo ženo, kar je še danes povsem neobičajna praksa. Hensley je imel v nekem trenutku tega dovolj. "Že ko sem prišel v Uriah Heep sem povedal, da bom povsod s svojo ženo. To je bil moj pogoj," je razložil Lawton, "mogoče me je Ken res vrgel iz skupine prav zaradi tega. A zakaj sem jaz vztrajal pri tem? Zato, ker so danes vsi ostali takratni člani ločeni, le jaz nisem. Na turneji smo bili najmanj po tri mesece. In težko je vzdrževati odnos z nekom, ki ga toliko časa ne vidiš. Takrat smo veliko hodili igrati v ZDA. Ostali so bili tega že vajeni in so imeli ustaljen protokol, da so takoj po koncertu šli v lokal in se napili. Midva z ženo pa sva šla raje na sprehod po Hollywoodu, ali pa… Rad sem poslušal skladbo Genea Pitneya Twenty Four Hours From Tulsa, pa nikoli nisem bil tam. Pa sva šla po koncertu z ženo v Tulso. Potem so pa tudi njihove žene začele spraševati, zakaj one ne morejo z njimi na turnejo."