Impellitteri

TIP: Kdo pravi, da se odbitega in napadalnega shreda ne da spraviti v melodično skladbo.

Chris Impellitteri je zagotvo eden najboljših metal kitaristov vseh časov. S svojo istoimensko skupino je na sceni že 22 let. Njegovo igranje je zmes divjega in soničnega shreda, neo-klasike in silovitega speed/power/heavy rifanja. Impellitteri se je vedno trudil narediti dobro skladbo, tudi na račun kakšnega sola manj. Ravno to in njegov brezkompromisni pristop k skladanju in igranju pa sta razloga, da je Impellitteri danes precej manj znan od Satrianija, Vaija ali Malmsteena. Kljub temu je do danes s svojo skupino prodal že več kot milijon albumov, kar, če nič drugega, pomeni, da ima kar precej oboževalcev.

Wicked Maiden je osmi album skupine in njen prvi po petih letih. Na njem ponovno poje sijajni Rob Rock, ki se je po osmih letih vrnil v skupino. Za razliko od prejšnjega albuma Pedal To The Metal, na katerem je Impellitteri eksperimentiral z modernejšimi nižjimi uglasitvami, je Wicked Maiden ponovno tisti pravi, udarni, razbeljen, klasični in eksploziven power metal album, poln spektakularnih kitarskih riffov, neverjetnih dialogov med kitaro in klaviaturami, strupenih solističnih izletov, navite ritmike in seveda izjemno potentnega Rockovega vokala. Na to (še vedno) zmagovito power heavy metal formulo pa Impellitteri občasno nasuje še kopico nenavadnih harmonskih obratov in naravnost progresivno drznih solističnih vložkov. Na drugi strani pa imajo vse skladbe tudi izredno močne in izpostavljene refrene, ki so velikokrat tudi zanimivo večglasno postavljeni. Poleg tega pa je v skladbah še tisti brezčasni heavymetalski melodični naboj, ki je sijajna protiutež sicer zares napadalnemu in agresivnemu igranju. Dobra stran albuma je tudi, da tokrat Rock in Impellitteri v besedilih ne izpostavljata (preveč) njune krščanske vere, kar je na nekaterih prejšnjih izdelkih kar malo motilo.

Wicked Maiden je v vseh pogledih odličen heavy metal album. Ploščo prežema tisti brezčasen in še vedno zmagovit heavy metal naboj osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ki ga danes večina njihovih kolegov poskuša zakriti, če že ne kar pozabiti. Poleg tega je skupini uspelo v to predvidljivo formo vnesti tudi obilico novih ali vsaj drugačnih prvin, tako da vam ob poslušanju tega albuma, če je v vas vsaj malo metalca ali oboževalca kitarskih vragolij, zlepa ne bo dolgčas. Ni namreč veliko tovrstnih plošč, na katerih so »hitroprste« ekshibicije tako efektno združene s kompaktnimi, neposrednimi in zares atraktivnimi skladbami.