HIM

TIP: Njihov tipičen in še vedno prepoznaven love metal je tokrat postavljen v precej trša in mestoma tudi bolj moderna okolja.

HIM, eden najpopularnejših finskih bendov, so v desetih letih izoblikovali ultimativno šarmantno, ravno dovolj težko, temačno, a tudi izjemno melodično različico gothic metala, s katero so osvojili tako metalce in gotike, kot tudi tisto bolj sredinsko pop rock publiko. Te kombinacije metalurške patine, sijajnih melodij, gotske atmosfere in usodnega petja Villea Vala HIM v vsem tem času niso nikoli bistveno menjali, so pa na vsakemu izmed svojih prejšnjih petih albumov dodali kakšen nov detajl.

Leta 2005 so HIM z albumom Dark Light, ki je bil njihov najmehkejši in najbolj atmosferičen izdelek sploh, precej presenetljivo debitirali med prvih dvajset na ameriški lestvici albumov. Nekaj tednov kasneje pa so HIM postali sploh prvi finski bend, ki je v ZDA dosegel zlato tiražo, kar pomeni, da je tam prodal več kot pol milijona primerkov enega albuma.

Glede na to, da je v ZDA sila težko prodreti, je bilo pričakovati, da se bodo HIM na svojem najnovejšem albumu Venus Doom vsaj malo obrnili k temu najbolj prestižnemu, najpomembnejšemu in največjemu glasbenemu trgu na svetu. Na nek način se je to v resnici tudi zgodilo, saj HIM v nove skladbe vključujejo obilo ameriške nu-rock in nu-metal melodike. Pri tem prednjačijo predvsem post-industrial elektronski efekti, kitarski zvočni zidovi in nabijaški nu-metalski parti, ki so značilni za ameriške sodobne rock skupine. Kljub temu pa je Venus Doom v bistvu totalno presenečenje, saj je to eden najtežjih, če ne že kar najtežji album benda sploh. HIM so se namreč obrnili tudi k težkemu blacksabbathovskemu ter tudi gothic metalu svojih neposrednih predhodnikov iz sredine devetdesetih. Hkrati pa so v svojih skladbah ohranili vso svojo melodijsko prefinjenost, močne refrene, skoraj pop formo ter tudi obilico tiste evro-goth metal pravilnosti. Ta kombinacija njihove preverjene formule ter novejših, modernejših in težjih metalurško/gotskih prijemov ne udari tako hitro in vsekakor ne na prvo, kakor smo bili ob benda vajeni v preteklosti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je ta album kaj slabši od njihovih prejšnjih. Le nekoliko drugačen je, poleg tega pa je bend pustil precej prostora za bolj ali manj kratke instrumentalne vložke vseh sort. Prav tako pa so tudi kitarske solaže bistveno bolj izpostavljene in jasnejše, kar daje njihovemu siceršnjemu driveu še dodatno dimenzijo, ki odpira še nove možnosti raziskovanja njihovega izraza.

Venus Doom je vsekakor bolj eksperiment, kot pa kakšno približevanje ameriškemu trgu. Čeravno HIM sedaj zvenijo precej bolj ameriško, a hkrati tudi bolj bazično, pa zaradi nekonvencionalnih prijemov in predvsem naslanjanja na težjo (novo in staro) metalurgijo z Venus Doom v ZDA ne bodo ponovili uspeha predhodnika. Prav tako pa se boste morali dosedanji fani benda navaditi na rahlo drugačen drive, ki včasih precej odstopa od njihove ustaljene formule. V bistvu je bend začel s precej na široko zastavljeno modernizacijo, ki jo bo do konca verjetno izpeljal šele na nekaj naslednjih albumih. Zatorej ne obupajte, če vam bo album po prvem poslušanju deloval malce čudno. Venus Doom je v bistvu odlična plošča, polna sijajnih skladb ter tudi takšnih in drugačnih metalurško-gotskih pribijanj, ki se jih ne boste kar tako naveličali.