Guano Apes

TIP: Zanimiv best of enega najboljših nemških alternative nu-metal bendov.

Guano Apes so bili eni najvidnejših predstavnikov drugega vala nemškega alternative nu-metala. Osrednja osebnost benda je bila atraktivna in pevka Sandra Nasić.

Skupina je po dveh letih delovanja na glavno sceno leta 1996 vdrla tako rekoč čez noč. Na nekem lokalnem tekmovanju nepodpisanih bendov so Guano Apes zmagali s skladbo Open Your Eyes, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila tudi njihov najbolj uspešen samostojni single, ki je prišel do 5. mesta nemške lestvice. Leta 1997 je izšel njihov prvenec Proud Like A Good, na katerem so Guano Apes demonstrirali izjemno kombinacijo sila melodičnih skladb ter punkoidne nu-metal srditosti. Poleg že omenjene skladbe je na tem albumu še ena killerska skladba. To je skate klasika Lords Of The Boards, ki navdušuje tako zaradi izvrstnih riffov, Sandrinega totalnega odklopa ter ultra-groovy ritma. Proud Like A God tako zaradi izvrstnih pesmi, kot tudi zaradi mladostne srditosti in mestoma (vsaj za to zvrst) drznega eksperimentiranja še danes ostaja eden najboljših hibridnih nu-metalskih albumov - in to tudi v svetovnem merilu.

Sledila sta dva njihova komercialno najbolj uspešna albuma Don't Give Me Names (2000) ter Walking On A Thin Line (2003), ki sta oba prišla na prvo mesto nemške lestvice. Guano Apes pa so se na teh albumih znašli v za nu-bende zelo tipični situaciji, s katero so se soočili že davno pred tudi Rage Against The Machine. Namreč, Guano Apes enostavno niso mogli ali znali prekositi modela, ki so ga utemeljili na prvencu. Na obeh albumih je sicer kar nekaj sila zanimivih skladb, vendar po intenzivnosti in drznosti nobena ne dosega tistih s prvenca. Guano Apes pa so poskušali svojo glasbo narediti malo bolj "svetovno" zvenečo, kar se je, vsaj s kreativnega aspekta, izkazalo za napako. Guano Apes so postali samo še en besen in dobro posnet nu-rock bend, izgubili pa so svojo značilno barvitost in na nek način tudi neposrednost.

Na kasnejših ploščah pa se je skupina podala v še bolj bogato orkestrirane in bombastične poskuse, s katerimi so se še bolj približali sredinski novo-rockerski produkciji. Na vseh teh albumih so sicer znali ustvariti vsaj eno udarno in izstopajočo skladbo (ki je seveda izšla tudi kot single), kar pa v celoti kljub vsemu ni zadostovalo. Februarja leta 2005 so se člani Guano Apes razšli.

Best & The Lost Tapes je dvojna zbirka njihovih najbolj znanih in "najbolj izgubljenih" skladb. Na prvem CD-ju so definitivno zbrane vse najboljše in tudi komercialno najbolj uspešne skladbe, na drugem pa so skladbe, ki jih bend s takšnih ali drugačnih razlogov ni uvrstil na albume. Nekaj pa je tudi drugačnih oziroma demo verzij znanih skladb. Iz drugega CD-ja gre razbrati, da so je bend silno trudil in eksperimentiral. Vendar pa je po drugi strani tudi opaziti, da prave rešitve ni našel. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da v obdobju po prvencu bend ni delal dobre glasbe. Vendar je v njej manjkala tista brezkompromisna inovativnost, zaradi katere bend navadno zares uspe.

Druga stvar, zaradi katere so se Guano Apes razšli, pa je bila morda tudi ta, da se jim ni nikoli uspelo prebiti izven meja nemško govorečih držav, čeravno so imeli vsa besedila v angleščini. Namreč, ob poslušanju obeh CD-jev je kaj lahko priti do zaključka, da so Guano Apes računali vsaj na vseevropski, če že ne kar svetovni preboj. Če bi se držali instinktov iz časa prvega albuma, bi jim morda to celo uspelo. Tako pa so skušali biti vse prevečkrat všečni čim širši publiki, kar se jim na koncu ni izšlo.

Kakorkoli že, Guano Apes so za seboj pustili en ultra pomemben album in še nekaj kasnejših izvrstnih skladb, kar konec koncev sploh ni tako malo. Best & The Lost Tapes pa je odlična priložnost, da se še enkrat spomnite vseh velikih trenutkov tega silo simpatičnega in vedno energičnega benda. Tisti pa, ki bend šele spoznavate, pa to zbirko preprosto morate imeti.