Franco Battiato

TIP: Še en drzen, prefinjen, čuten in nadvse eklektičen izdelek enega največjih raziskovalcev popa vseh časov.

Franco Battiato je eden najbolj ekstravagantnih, največjih in najbolj cenjenih italijanskih glasbenikov vseh časov. Kariero je začel že v šestdesetih kot (ne preveč uspešen beatniški glasbenik. Leta 1970 pa je z zasedbo Osage Tribe objavil en sam album, s katerim je pustil strahovit pečat na takratni progressive sceni. Leto kasneje je pod svojim imenom objavil sci-fi skladbo La convenzione, ki velja za eno najboljših progressive pesmi, narejeno v sedemdesetih. Battiato je nato objavil še nekaj odličnih progresivnih albumov, na katerih je veliko raziskoval - predvsem v smeri elektronske glasbe, čudaškega minimalizma ter sila zahtevnih aranžmajev. Vsi njegovi albumi iz sedemdesetih veljajo za prave mojstrovine takrat sila razvite italijanske prog scene. Battiato pa se je z njimi dostikrat približal avantgardni glasbi.

Konec sedemdesetih je Battiato začel objavljati povsem drugačne albume. Njegov novi navdih je postal takrat popularen novi val, prav tako pa je Battiato na veliko raziskoval in spreminjal čiste pop obrazce, kot tudi specifično atmosfero moderne italijanske kancone. Na samem začetku osemdesetih je Battiato tako postal eden najboljših italijanskih pop izvajalcev, čeravno vse do danes izdaja sila nenavadne pop albume, ki so vedno polni eksperimentov, eksotičnih harmonij in tudi občasnih avantgardnih prijemov. Battiato je svoj največji komercialni uspeh dosegel leta 1981 z albumom La voce del padrone, ki je sploh prvi italijanski album, ki so ga prodali v več kot milijon primerkih. Osemdeseta so bila tudi čas, ko je bil Battiato najbolj popularen izven svoje domovine. Še posebej "evrovizijska" skladba I treni di Tozeur, na kateri mu je pomagala italijanska pevka Alice, se še danes pogosto vrti tudi na naših radijskih postajah. Sicer pa ta skladba, ki je zasedla 5. mesto na takratni Evroviziji, velja za eno najbolj zahtevno narejenih evrovizijskih skladb sploh.

Battiato še danes objavlja izvrstne in nenavadne albume, s katerimi pa izven meja svoje države nima več toliko uspeha, kot pred dvema desetletjema. Anglo-ameriški teror glasbene industrije je naredil svoje. Battiato, ki sicer še vedno snema za veliko založbo, pa je čisto preveč drugačen, inovativen, "lokalen" in nenazadnje socialno ter filozofsko osveščen, da bi ga (ravno zaradi slepega kulturnega imperializma) propadajoč glasbeni posel podprl na širši ravni. Battiato namreč že 13 let sodeluje z italijanskim nihilističnim filozofom, teoretikom, opernim "gurujem" in avtorjem Manliom Sgalambrom, ki je napisal tudi večino besedil za njegov novi album Il Vuoto.

Il Vuoto je še en odličen in sila nenavaden pop izdelek, na katerem Battiato na prefinjen način v precej svobodno in mestoma drzno zastavljeno pop formo vnaša čisti eksperiment, eklektično elektroniko, melanholijo italijanske kancone, elemente klasične glasbe (Battiato je napisal tudi nekaj pravih oper), ekscentrične harmonije, skoraj avantgardne prijeme in nenazadnje v eni skladbi tudi pravo kitajsko tradicionalno petje. Na plošči so tudi pravi klavirski recitali, ki na daleč spominjajo na tisto Battiatovo avantgardno obdobje iz sredine sedemdesetih. Na albumu sta sodelovala tudi Kraljevi filharmonični orkester ter italijansko-angleški ženski punk band Mab. Oba pa je Battiato postavil v zanju precej nenavadna in sila minimalistična okolja.

Il Vuoto je sila nenavaden, prefinjen in tenkočuten avtorski pop album, ki kljub navidez enostavnim rešitvam, zahteva precej poslušanj in poslušalčeve koncentracije. Battiato pa pri svoji 62. letih ostaja eden najbolj pronicljivih in neodkritih biserov pravega oziroma avantgardnega popa. Seveda v svetovnem merilu!