Ema 2011

Že zdavnaj smo se navadili na dialektiko evrovizijskih prireditev. Najprej veliko govorjenja, potem bolj ali manj dolgočasne nacionalne prireditve, potem še več govorjenja o popevkah, ki si jih nihče razen nedoločljivega telefonskega občinstva ne želi zares poslušati, in potem bolj ali manj hudi porazi slovenskih predstavnikov na osrednji prireditvi ali prireditvah, kot je to v zadnjem času. Pravite, da smo želi tudi uspehe, da smo prišli nekajkrat zelo visoko? Ne bo držalo. V obdobjih novega evropskega zemljevida nas ni opaziti na vrhu, pa naj gre za narodno zabavo, za klasične popevke ali za patetične samospeve. Poraženi so bili fantje, preoblečeni v stevardese, Dolenjci v narodnih nošah in nosečnice. Ampak ni dvoma, skoraj vedno smo že po domačih glasovanjih slutili, kaj se bo pripetilo v evropskem finalu.

Pa je tokrat kaj drugače? Morda. Glasba z Eme, ki so jo kot vedno izdali tudi na zgoščenki, je bolj sveža kot v prejšnjih izdajah. Izvajalci se trudijo loviti sodobnejše trende, hkrati pa – kljub temu da ne gre za nikakršne ekstremne vaje v slogu – vse skupaj zveni dovolj raznoliko, da lahko poslušalec človek zdrži do konca, do desete popevke. Če ne omenjamo same prireditve, ki je bila ob solidnem voditelju in redko atraktivni sceni velik uspeh, je pomembno, da so mediji dobili deset skladbic, ki jih bodo lahko brez zardevanja vrteli naslednje leto, pa naj gre za klasične plesne ritme DJ Sylvaina, Mika Vala s Hannah Mancini ali rockersko parodijo, ki jo ponujajo Klinarjevi "partizani". Dobili smo korektne pop odštekanine, ki jih podpisujejo Tabu, LeelooJamais in delno April. Povsem solidne klasične popevke Maje Keuc in Nine Pušlar. Omar tak kot vedno, Feliks Langus in pomanjšana različica Perpetuum Jazzile pa morda vseeno preveč v drugem filmu … Toda, ampak, vseeno; navijali bomo za Majo Keuc in kdo pravi, da nam s poštenimi nameni kdaj tudi kakšna stvar ne bi uspela.