Elektrika

TIP: Morda edina prava slovenska moderna alternative roots rock plošča.

Kitarist Zvone Kukec je svojevrstna legenda slovenske glasbene scene, na kateri je že od leta 1977. Od takrat je deloval v različnih glasbenih skupinah, najprej v novovalovskem funk bendu Marcus 5 in nato pri odličnih rock'n'rollerjih Johnny Guitar And His Lonely Hitch-hikers. Nato je dolga leta igral v Lovšinovih Sokolih in Don Mentony Bandu. Leta 2001 pa je brez velikega pompa skupaj z bobnarjem Robertom Fritschom – Fričem zagnal svoj bend Elektrika. Sledila so leta kadrovskih sprememb in piljenja lastnega izraza. Lani pa je bilo končno vse nared za izid njihovega prvenca z naslovom Stereo.

Glede na pretežno rock'n'rollersko preteklost Kukca je Stereo presenetljivo drugačen izdelek, in to v vseh pogledih. Skupina namreč goji prevret in kot japonska sablja oster post-grungerski, rahlo zmetaliziran alternative kitarski rock, kakršnega so v tujini definirali Audioslave ali Velvet Revolver. Pri tej primerjavi pa je treba opozoriti, da so Elektrika blizu tema skupinama predvsem po pristopu in drži in ne toliko po sami glasbi.

Glasbo Elektrike odlikujejo tektonsko rušilni kitarski riffi, zares silovita ritem sekcija in potentni vokal. Elektrika pa so tudi sijajni pri doziranju energije in sami dramaturgiji skladb, ki so po večini kotaleče in rušilno efektne. Skupina sicer izhaja iz zelo prvinskega roots rocka, ki mu dodaja kompleksne ritmične vzorce, težke kitarske teksture in sodobni alternative naboj. Elektrika naravnost briljirajo v dramatičnem izmenjavanju grobih, prvinskih pasaž z bolj prefinjenimi, a zato nič manj energičnimi vložki. V celoti pa njihova glasba zveni urbano in moderno, a hkrati je v njej tudi obilica tiste brezčasne magije klasičnega rocka. Prava posebnost so besedila, ki jih je napisal Esad Babačič. Ta so včasih skoraj punkersko izgubljena in besna, na drugi strani pa razmišljujoča in lirična.

Stereo je vsekakor zelo poseben album, ki je daleč stran od pri nas prevladujočih rock trendov, katerih protagonisti v takšni ali drugačni obliki poskušajo capljati za svetovnim dogajanjem. Prav tako so Elektrika tudi daleč stran od pri nas zelo razvitega "ničemur podobnega" kvaziavtorskega rocka. Stereo na nek način zveni "svetovno", po drugi strani pa so Elektrika po dolgem času obudili tisto zvočno in deloma tudi idejno držo drugačnosti, ki jo je nekoč imela naša alternativna scena. Skratka, Stereo bi moral navdušiti tako klasične kot tudi modernejše rockerje.