Ekskluzivni intervju Vajta

Za Seada Memića - Vajto mnogi menijo, da je eden najboljših pevcev na področju bivše Jugoslavije. Nase je opozoril že sredi sedemdesetih v odlični rock skupini Teška industrija. Kasneje se je kot solist bolj posvetil pop glasbi in popevkam. Zaradi vojne je prekinil kariero. Pred kratkim pa po več kot 15-letih objavil svoj prvi novi izdelek z naslovom Album no. 1, na katerem predstavlja 10 svojih velikih hitov v malce modernejši preobleki.

Po nekaj vljudnostnih frazah je pevec začel razlagati.

VAJTA: "Aha, ste internetni medij, potem pa si lahko na www.vajta.de pogledate, kaj delam. Stran imam v Nemčiji, ker tam dela moja tovarišica. Tovarišica ji pravim iz heca, ker se mi zdi smešno, če ji rečem soproga. (smeh) No, ona ima službo v Hamburgu, jaz pa sem član združenja nemških glasbenikov in to predvsem zaradi osnovnih človekovih pravic. O tem nihče ne govori. Naše bosansko združenje deluje, a v bistvu ne deluje. Tako si preko nemškega združenja plačujem socialno zavarovanje in pokojnino. Razumeš, tam plačujem davke in tam prijavljam svoje skromne prihodke. Pa hvala in nasvidenje. Pri nas v Bosni pa o tem nihče ne govori, ker, "kao" itak nič ne funkcionira."

Kaj počenjaš v Nemčiji? Ali tam nastopaš, objavljaš plošče? VAJTA: "Kaj bova resno govorila o tem? Prav! Včasih rad z resnimi ljudmi govorim o tem. Zakaj? Ko sem uporabil tisti grobi izraz osnovne človekove pravice, sem… Poglejte, kako to gre. V Bosni obstaja združenje glasbenikov. Ampak kaj jaz z njim pridobim? Nič! Torej, vse kar pri nas funkcionira - tudi združenje, je enako ničli.. v tej naši državi, ki jo neizmerno ljubim, in ki jo bom do konca življenja, dokler bo v meni vsaj malo moči, ljubil, se bom z vsemi svojimi skromnimi možnostmi trudil, da se stvari popravijo, da nam bo bolje, in da bo življenje dostojno človeka. Ampak tudi umetniki ne govorijo o tem. To je problem. Tudi oni se izogibajo davkom. Tudi oni si rečejo, zakaj bi bili ravno mi vzor. Potem pa razložijo, da se bodo oni držali pravil takrat, ko se jih bodo tudi drugi. V tem je sedaj problem. To pa je tudi razlog, da sem član nemškega združenja. In nenazadnje, v Evropi se moraš tako obnašati."

Je v nemškem združenju glasbenikov še kakšen član iz krajev nekdanje Jugoslavije? VAJTA: "Ja, nekaj jih poznam. Ne poznam pa jih prav veliko."

Kaj si počel v Nemčiji vsa ta leta? VAJTA: "To je cel roman. V glavnem žalosten roman. Da skrajšam, spletom okoliščin sem se znašel v Nemčiji. Ves ta čas sem s tem malo talenta in glasu, ki ju imam, izkoristil, da bi bilo boljše moji družini, mojim najbližjim in, kar se je dalo, sem pomagal tudi svoji državi. Vse sem podredil temu, da sem pomagal, kolikor sem mogel. Ko se je to končalo, sem bil brez ekipe, brez materialne podpore. In bilo je zelo težko ponovno začeti z glasbenim poslom. Absolutno brez kakršnegakoli zadržka sem se ukvarjal - naj rečem, če že drugi nočejo - s humanitarnim delom. Ampak to je bilo resnično humanitarno delo, ki sem ga opravljal z ljubeznijo. Ampak o tem težko govorim, ker je humanitarno delo tako degradirano in se z njim toliko manipulira. In čim te nekdo označi za diasporo, vsi mislijo, da si poln kot tanker in da evri letijo kot metki. Tako sem od konca vojne zbiral pesmi in se še naprej družil z izjemnimi glasbeniki. Ampak nisem imel možnosti, da bi prišel do studia. In tako je v zgodbo prišel kitarist in moj prijatelj Vedo Hadžiavdić, ki je igral z mano že v bendu Teška industrija. On je prav tako odšel iz Bosne. V Sloveniji si je našel nekakšno službo in dom. Hvala bogu, da je tako. On je v Sloveniji ustanovil bend z nekaj mladimi glasbeniki. Predlagal sem mu, da skupaj posnamemo album in da naj najde producenta. On mi je dejal, da bomo posneli album. Predlagal pa je, da izberemo deset mojih že preverjenih skladb. Rekel je, da se bom na ta način predstavil mlajšim. Predlagal je, da malo osvežimo te skladbe. Mlajši bodo tako ugotovili, kdo sem, pa tudi starejši se me bodo na ta način spet spomnili name. In tako se je stvar začela. Zdi se mi, da smo na pravi poti. Tako smo sedaj s pomočjo založbe Dallas Records objavili ploščo z naslovom Album No. 1. Sedaj jo bomo najprej promovirali potem pa bomo imeli še nekaj koncertov. Jaz pa vzporedno s tem pripravljam nov album. Takoj bomo začeli delati še nov album."

Boš na njem sodeloval z isto ekipo kot na Album No. 1? VAJTA: "Te ekipe ne bom menjal. Morda bom poklical kakšnega gosta-instrumentalista in morda še koga, če se bo producent tako odločil. Sem pa trdno odločen, da bo, seveda, če bo za to, tudi ta album produciral Martin Štibernik. Verjamem v njega. Kar bo sugeriral, bomo upoštevali. Morda še kakšen vokal…, če pa se s tem ne bo strinjal, bom to sprejel, ker mu zelo zaupam. On zna delati. Vsaj meni, njegov način dela zelo odgovarja."

Če se vrneva na Album No. 1. Na njem si še enkrat posnel 10 svojih velikih hitov. Sedaj je drugačen čas. Kako je bilo po tolikem času še enkrat snemati stare pesmi, ki imajo sedaj precej drugačno podobo? Si načrtoval, da boš enkrat ponovno snemal svoje stare hite? VAJTA: "Všeč mi je, če se zgodijo stvari tako, kot sem si jih zamišljal. Morda bi kaj naredili še boljše, če bi imeli več časa. A nazadnje je vedno tako, da ga nimaš dovolj in moraš stvari narediti na hitro. Ampak s tem, kar smo naredili, sem zelo zadovoljen. Zadovoljen sem tudi s tem, da sem dobil producenta, kakršnega sem si želel. In to je to. Ves ta čas nisem mogel nič pokazati, ker je bila vojna. Nisem kriv za to. Vmes sem spremljal trende v popularni glasbi. In mislim, da sem se to ploščo vsaj malo približal sedanjemu času. Je pa vsaj za področje naše nekdanje države ta plošča nekakšen klasik. Po drugi strani pa nima smisla čisto spreminjati starih pesmi. Je pa ta album pot do moje nove plošče."

Kar nekaj časa že delujete v tej zasedbi. Zakaj je trajalo toliko časa, da ste prišli do plošče? VAJTA: "Sam album smo naredili zelo hitro. Glasbeniki so vse skladbe odigrali v dveh dneh. Potem je še Martin Štibernik porabil nekaj časa za produkcijo. Nato smo naredili še vokale. Vse je bilo končano zelo hitro. Potem pa so bile na vrsti založbe in tu se je zavleklo. Trkali smo na neka vrata. Ampak o tem ne bi govoril, ker to nima smisla. Saj veš, kako najti koga, ki zna ceniti našo glasbo… Da dela z nami s srcem in te stvari. Sedaj sem v fazi, no, v bistvu sem bil tak od nekdaj, da delam s tistimi, ki jih imam rad in seveda, da tudi oni radi delajo z mano. To je moj cilj, četudi sem zaradi tega manj plačan. Materialne stvari me tu toliko ne zanimajo. Zanimajo me le toliko, da lahko eksistiram. Kot glasbenika pa me zanima predvsem to, da igram, nastopam in ustvarjam z ljudmi, s katerimi rad delam."

Je ta promocija v Ljubljani prva predstavitev albuma? VAJTA: "Ja, to je prva predstavitev in logično je, da je tako. Ob tej priložnosti bi se zahvalil producentu Martinu Štiberniku in glasbenikom, ki so igrali z menoj - kitaristoma Vedadu Hadžiavdiću in Petru Zajcu, basistu Robertu Štrempfelju, bobnarju Boštjanu Jariču, klaviaturistu Igorju Razpotniku, pa tudi Jasmini Klajić, ki je pela spremljajoče vokale in je eno veliko sonce. Logično je, da je prva promocija v Ljubljani, ker smo ploščo tu tudi naredili. Plošča pa nosi naslov Album no. 1, kar mogoče zveni tudi malo smešno, zato, ker je to sploh moj prvi CD v življenju. Sem eden od tistih starih igralcev, ki je končal kariero pred vojno, ko so izdajali še vinilne plošče. Moj zadnji album, ki sem ga (1991, op.) posnel v Sarajevu, je nosil naslov Kupi mi, tajo, harmoniku. V tem naslovu je neka simbolika. Sedaj se šalim in pravim, da moral nositi naslov Kupi mi, tajo, puško. No, jaz sem pacifist in verjamem v mir, ljubezen in dobro. To propagirajo vse religije, a poglej, kaj delajo te budale. Imaš tudi take, ki morajo piti kri drugim, in to ti je to…"

Kje zdaj živiš? VAJTA: "Zdaj živim v Travniku, kjer imam svoj lepi dom in svoje sosedstvo. Živim tisto malo, običajno življenje. Zato tudi zelo dobro poznam situacijo. Vse te probleme in tisto malo radosti živim s svojimi sosedi. V Hamburgu, kjer dela moja žena, pa imava najeto stanovanje. Sedaj prihajam malo v Ljubljano. Čeprav tu nimam stanovanja, pa smatram tudi Slovenijo za 'svoj naslov'. Tam, kjer te ljudje sprejmejo z ljubeznijo in brez zadržkov, tam je moj dom. Ne vem, zakaj pravijo, da ste Slovenci hladni. Ne vem, ali sem tak tip, ampak v Sloveniji vedno naletim na dobre ljudi in na prave prijatelje. Imam prijatelje v Murski Soboti, Mariboru in tu v Ljubljani. Tudi boter sem v Sloveniji. Zahvaljujem se vsem, ki so me tu tako lepo sprejeli in zaradi teh prijateljev lahko sedaj 'recikliram' svojo kariero. In tako sedaj začenjam na področju, kjer nisem upal, da bom kdaj lahko delal. To je lepo."

Glasbena dogajanja v Bosni nam postajajo vse bolj oddaljena. Kakšna je sedaj situacija pri vas in kako gledajo tam na tvoje delo? VAJTA: "Skoraj vso svojo kariero in tisti čas, ko sem bil mlad in uspešen, sem preživel v Sarajevu. In Sarajevčani me imajo za Sarajevčana. Pa še s Sarajevčanko sem poročen. Mi imamo pregovor, ki pravi. 'Si od tam, od koder prihaja tvoja žena.' Imamo pa še en rek, in sicer, da v Sarajevu ne moreš biti zvezda. Ta familijarnost mi včasih ni všeč. Privede do tiste miselnosti - ah, bomo že, saj smo sami naši. Tu nastajajo problemi. Ta nova sociala prinaša bolezni. Ta sociala je zmožna uničiti tudi največje ljubezni. O teh elementarnih stvareh bi morali mi sami razmišljati. Združenju nemške glasbene industrije je fascinantna zadeva. Jaz sem član združenja, v katerem so tudi taki velikani, kot sta Peter Maffay ali Udo Lindenberg. To sta odlična glasbenika. Imam idejo, da bi predelal Udove pesmi. On ima tudi silna besedila. On ne poje samo 'prišla je in odšla je'... In takšni ljudje, kot sta onadva, ki sta milijonarja, naredijo za nas v Bosni največ, oni se borijo za nas v parlamentih in ne vem še kje. Pri nas v Bosni pa se ne.

Od tistih, ki so pri nas sedaj na oblasti ali pa imajo največ denarja, nikoli ne boste slišali, da bi se borili za nas. Nikoli! Tisti pri nas, ki imajo največje vile in so najmočnejši, bi se morali boriti, da bi bilo vsem nam boljše. A ne da to počno le mali glasbeniki in podobni. V tem kratkem pogovoru ne morem povsem pojasniti, zakaj sem tak. Na kratko, jaz sem eden od tistih, ki se je v vojno peljal z mercedesom, končal pa sem vojno na kolesu. In to dobesedno. Ne pripadam pa tistim, ki so šli v vojno s kolesom, končali pa so jo v mercedesih. Privoščim jim pet vil in pet mercedesov, še vedno pa se sprašujem, zakaj niti enkrat ne pogledajo tudi našega sloja. Tako imamo zelo malo skupnih prireditev, s katerimi bi opozorili nase. Ti veljaki bi morali kaj narediti za to. Morali bi lobirati za prireditve, kot tudi za to, da bi lahko protestirali, da bi lahko snemali konceptualne albume… Glasbeniki lahko veliko naredimo. Lahko prodamo veliko CD-jev, četudi jih prodajo pirati. Preko njih bi lahko širili vpliv in pustili nek pečat. Tako pa nihče ne žaluje za žrtvami v Srebrenici. Le kako je to mogoče? To se lahko zgodi kjerkoli. To je potrebno tudi umetniško obsoditi. Slikarji to že počnejo, pesniki tudi, popularne glasbe na to temo pa ne piše nihče. Celo klasiki že pišejo o tem. Ampak mi ostali glasbeniki bi morali tudi to početi."

Obstaja teorija, da so v tej vojni ravno intelektualci zatajili. VAJTA: "Tako je. Ampak, kaj se je zgodilo? Sedaj se ti ljudje drug drugemu prilizujejo in si govorijo, da za vojno ni nihče kriv. So krivci in zapreti jih je treba. Treba jih je dobro kaznovati, da bi si tako ustvarili nove in dobre pogoje za življenje, ki so dostojni človeku. Živimo v prekrasnem okolju in prepričan sem, da bomo enkrat ukinili meje, tako kot jih je Evropa. Vendar je treba stvari spet postaviti na prave temelje. Zato je moja pot počasna."

Dve desetletje nazaj je bilo Sarajevo svetovna metropola. Mesto je bilo pravi center mode in središče zelo zanimivih glasbenih dogajanj. Ali takšna oziroma podobna iniciativa obstaja v Sarajevu tudi danes?

VAJTA: "Hja, jaz v to nisem vključen kot umetnik. Nekdo dela za to, da nisem vključen. V tistem, kar spremljam kot običajen meščan, ne vidim neke pomembne akcije niti ne vidim kakšnih bistvenih premikov ali rezultatov. Pa še ti so omejeni na humanitarno pomoč. Od takšnih prireditev in razstav se kar bliska. Ampak tako je samo v Sarajevu. Kaj pa v mračni provinci. Kaj pa je z njo? Ni luči, ni elektrike… No, to je tako grobo rečeno. Elektrika sicer je, ni pa svetlobe. Ljudje nimajo služb. Nikjer ni nič. Poglej Avstralijo, njihov predsednik je izjavil, da bi zlahka prenesli, če bi se v njihovo državo priselilo 200 milijonov ljudi. In ta država je socialno pravična. Tam so naredili celo mesto, v katerem so v vse ambasade, tudi bosanska. V Sarajevu pa so pokupili hiše od ljudi in sedaj vsakič, ko gre kdo iskat burek za ambasadorja, ustavijo promet. To so ene tistih stvari, ki pri nas ne funkcionirajo. Bosna je bila pravi mali raj. Imeli smo odlično vodo, sedaj pa gradijo industrijske cone in razne obvoznice. Takšne stvari me zanimajo. Ne maram pa tistega odnosa v stilu: 'Zdaj imam tu 'tezgo', pobral bom denar in zbežal. Kaj me briga, če je vse zasvinjano.' Nekateri imajo tak odnos in to me zelo boli. Meni ni le za to, da bom na sceni. Sem v resni letih. Če pa bi bil mlajši, bi bil še bolj uporniški in bi lahko več naredil. Škoda, ker je ta trenutek tu takšno vzdušje (intervju je bil sredi lokala, op.) in sem ti samo nametal kup stvari. Ampak to je v bistvu to, kar imam za povedati."