Dlje ko traja katarza, boljši je film

Kot je bilo videti tudi iz letošnjega bogatega programa 14. festivala slovenskega filma, imajo mladi režiserji veliko pripovedne in ustvarjalne moči, saj so bili dobro zastopani med slovenskimi filmskimi mački. Klemen Dvornik, ki se je podpisal že pod celo vrsto videospotov, televizijskih oddaj, prenosov, koncertov in spletno nadaljevanko, je v Portorožu predstavil svoj celovečerni prvenec Kruha in iger ter na podlagi spletne nadaljevanke narejen film Prepisani. Oboje je poželo navdušenje kritikov in gledalcev, pa tudi na splošno pravi, da so kritiki do njega zelo prijazni.

"Veseli me enotna ocena filma"

"Film Kruha in iger so tako gledalci kot kritiki ocenili zelo enotno. Film naj bi bil nadgradnja navadne komedije, veseli me, da so kritiki prepoznali elemente, ki sem jih namensko umestil v film. Gledalci so menili, da je komedij premalo, da je svet preresen, da bi gledali resne stvari. Zmeraj tehtam med tem, kaj je moja notranja želja, in tem, kaj občinstvo potrebuje," je povedal ob kavi na Čopovi ulici, kjer je ves čas pogovora z očmi streljal po mimoidočih.

Mar ne spremlja pogovora, se mu kam mudi? "Ne, to delam, ker le tako lahko zberem misli, iščem odgovore po možganih, je pa res, da spremljam, kdo gre mimo, saj večino ljudi tukaj poznam in so mi že večkrat očitali, da sem aroganten, ker sem tako zamišljen," me je pomiril in mi zaupal, da je imel včasih velike težave s koncentracijo. "Nisem zelo osredotočena oseba. Tega sem se moral naučiti s treningom. Aikido mi je zelo pomagal, ker krepi fokus. Aikido je joga za prave moške."

Med banalnim humorjem in nadgradnjo z družbeno konotacijo je zelo tanka meja. "Če hočeš pri gledalcu vzbuditi smeh, je treba nihati z emocijo. Če emocija niha, gledalec čuti spremembe in doživi katarzo. Dlje ko traja katarza, boljši je film. To je ključ. Film je emocija in ritem," je povedal o tem, kaj je tisto, kar nas privlači v filmih. Tudi artistični filmi, kakršen je letošnji zmagovalec Arheo, so po njegovem mnenju povsem legitimni, še posebej pri avtorjih, ki so se že uveljavili.

"Je pa velika težava programiranja filmov. Pomembno je, koliko država nameni za film in kako ga razporedi – denar posebej za prvence, žanrski film, mladinski film, umetniški film in za nacionalno pomembne projekte," je razgrnil svoje videnje nesrečne usode slovenskega filma, nad katerim tarnajo kar vsi počez. Tako bi bilo zadoščeno vsem okusom in bi se raven kakovosti gotovo dvignila. Kot so računali s filmskimi kolegi, filmarji z vsemi davki vred državi plačajo več kot osem milijonov evrov, medtem ko država filmu letno vrne pet milijonov evrov. "Po tej logiki mi financiramo državo." Vendar, kot pravi, filmarjev ni tisoč in niso volilna masa, so nezanimivi za oblast, niso številčno močni in niso glasni. Film pa je nujen za preživetje naroda, kot knjiga in glasba tudi film krepi mentalno zdravje.

Čudim se, da ne grejo vsi v tujino

Nekateri grejo v tujino, temu se ne čudi, čudi pa se dejstvu, da ne grejo vsi v tujino. "Nekateri so eksistencialno vezani na ta prostor in se borijo, tukaj smo zaradi ljubezni do filma."

Svojo ljubezen je začutil v trenutku. "Film me je začaral, ko sem šel v sedmem razredu gledat režiserjevo različico Blade Runnerja. Komu plačajo, da kaj takega naredi. Film sem šel gledat še enkrat." Najprej je filme dobesedno požiral in soustvarjal filmsko rubriko na lokalni televiziji ter počasi dobival kritično distanco. V četrtem letniku gimnazije je povedal, da bo študiral režijo, vendar ga je profesorica kemije prepričevala, naj gre raje na farmacijo, ker na režijo niso vsi sprejeti. "Zdaj je profesorica kemije ponosna name."

Novomeški "nouvelle vague"

Klemen Dvornik pa ni edini novomeški režiser, ki veliko obeta. O tako imenovanem novem valu v slovenskem filmskem prostoru se govori že nekaj časa. "Jaz že pet let govorim, da obstaja vsaj petnajst režiserjev, mlajših od 30 let, ki so sposobni posneti celovečerec. Vendar bi morali posneti vsaj deset filmov letno, da bi ljudje bolj začeli gledati slovenske filme. Če pa ni vsega spektra, se začne spraševanje, ali to res potrebujemo, ali ne bi raje kaj drugega." Med novomeškimi novovalovci Dvornik našteje še Nejca Gazvodo, Žiga Virca in Roka Bička.

Naše filmske razmere Dvornik primerja z Irsko, Dansko in Romunijo, a v teh deželah posnamejo po dvajset filmov letno. "Meni je pomembno, da je film viden. Strašno boleče je, če film, v katerega vložiš več let življenja, ne doseže publike. Če imaš v ZDA pet odstotkov gledalcev, je to še vedno 12 milijonov ljudi. Ta razkorak se potencira s tem, kako malo ima Slovenija gledalcev."

Je rešitev v tem, da bi delali komercialno zanimive filme? "Ne gre tako, premajhni smo. Gremo mi po svoje je proporcionalno dvakrat večji hit kot Robin Hood, ki se je v svetu izplačal, Gremo mi po svoje pa sebe ni poplačal, čeprav je prodal več kot 200.000 vstopnic. V Sloveniji bi moral film stati 100.000 evrov, da bi se izplačal. Za ta denar pa se ga ne da narediti, saj bi morali vsi delati zastonj." Rešitev je morda tudi v spoštovanju gledalcev. Iskreni avtorji imajo po njegovem mnenju vsi spoštovanje do gledalca, če tega ne začuti, zapusti dvorano, saj ne prenese, da ga režiser podcenjuje. Najbolj je zadovoljen, če po ogledu filma ne ve, kako je bil film posnet in zmontiran. "Ko me v kinu moti stol, vem, da je vse narobe."

Slovenski igralci so odlični

Ni mogel skriti navdušenja nad slovenski igralci, ki so izjemno nadarjeni in požrtvovalni. Njegova Saša Pavček in Jonas Žnidaršič sta za vlogi v filmu Kruha in iger prejela vesni za stranski vlogi. Seveda ne zaman. "Sašo in Jonasa sem imel vedno v mislih, vendar se mi je zdelo, da je to rešitev na prvo žogo, ki se potem ni izkazala za prvo žogo. Oba sta talentirana in zelo pridna. Super je, ko te igralec nadgradi s svojo idejo. V Sloveniji so igralci taki profesionalci, da ko začnejo uporabljati sebe kot orodje, začne iz njih kar 'špricati'."

Najlepši magični trenutki pa se zgodijo na vajah, potem jih mora režiser "samo" še poustvariti. "Za samokritike med snemanjem nimaš časa, samospraševanje pa mora biti vedno prisotno. Kot deskarji lovim val, in ko začutim miselni tok, se mi začne odpirati. To je ustvarjalni trenutek, zaradi katerega delaš."

Spočije se z odklopom. Po snemanju Prepisanih, ki so zaradi svežega videza nekaj revolucionarnega v našem prostoru, in hkratnem ustvarjanju prvenca se je moral za tri tedne odklopiti. Brezdelje s kavico na plaži na Visu je najboljši način regeneracije.