Coldplay

Coldplay si danes, po štirih izjemno uspešnih studijskih albumih in mega turnejah lahko privoščijo že marsikaj, tudi to, da petemu albumu nadenejo čudno ime in nanj uvrstijo skladbo z Rihanno. Mylo Xyloto za britanski kvartet res predstavlja precejšen pomik k popu, a na njem vseeno zvenijo dovolj coldplayevsko, da se z njim ne bi smeli zameriti oboževalcem.

Chrisu Martinu in njegovi skupini se zadnje čase kar kopičijo tožbe zaradi plagiatorstva in bojimo se, da se jih po tem albumu utegne zvrstiti še nekaj. Neverjetno spevne skladbe na albumu, ki naj bi bil konceptualno zasnovan na futuristični distopiji, namreč zvenijo sumljivo znano. Paradise spominja na cvileče hitiče OneRepublic, Hurts Like Heaven na Belle and Sebastian, pri Don't Let It Break Your Heart še vedno spominjajo na U2... Kar je sicer povsem razumljiv rezultat zavestne odločitve, da sprejmeš vse vplive iz okolja in jih skušaš uporabiti sebi v prid.

Na albumu Mylo Xyloto je cel žur. Optimistično se stopnjuje nekje do polovice, ko nastopi prvi singel z albuma Every Teardrop Is A Waterfall, z Major Minus se nekoliko zresni, z Rihanno vzdušje pade, a se pri Up in Flames ponovno začne dvigovati v tisti srečni konec, ki ga je skupina napovedovala v intervjujih. Kar Coldplay na njihovem petem studijskem albumu najbolj uspeva, so kičaste stadionske popevke. Teh je kar nekaj, toliko bolj pa izstopajo zaradi popolne nedomiselnosti pri baladah.

Morda bo Coldplay marsikdo zameril tako očitno približevanje k mainstreamu, a Mylo Xyloto je v resnici pravo olajšanje v primerjavi s teženjem, ki so si ga Coldplay kljub svoji simpatičnosti redno privoščili na prejšnjih albumih. Ker je jasno, da je njihov glavni cilj v življenju postati večji o U2, je bilo pač treba posneti še nekaj stadionskega materiala.

Mylo Xyloto je tako več kot soliden pop album, izjemno poslušljiv, megalomanski pri aranžmajih in minimalističen pri baladah. Škoda le, da bolj kot nov, konceptualni album zveni kot kompilacija že slišanega.