Buldogi

Jasno, Buldogi se po dolgih letih malce norčujejo iz ponarodelo punkovske že itak parodije Lepo je ... v naši domovini biti mlad, s katero je Igor Vidmar v osemdesetih naslavljal svoje kompilacije. Buldogi zdaj pravijo, da Ni lepo, in v besedilih, ki nadgrajujejo značilne punk rockerske klišeje konca sedemdesetih, poskušajo skicirati zgodbe, ki se dogajajo okoli nas v dvajsetih letih novega tisočletja.

Pravijo, da je preveč revežev, pravijo, da svet razpada, pravijo, da so tajkuni vse pokradli, pravijo, da bogataši vozijo polne vozičke iz supermarketov ... Zato bo, menijo, tekla kri, saj se bo ljudstvo uprlo. No, ja, upam, da kljub vsemu ne bo tako hudo. Še ene revolucije po moje naši do kraja skrhani živci ne bi prenesli. Od Buldogov bi v besedilih vseeno pričakoval nekaj več osebne note, in ko jih tako na hitro pogledam na njihovih "špilih" na Metelkovi, mi tam nudijo več užitkov kot na tem albumu.

Na odru so namreč res videti kot tipičen reunion bend, ki ima po jasni zgodovini še vedno dokaj jasno prihodnost. Nekaj za denar, nekaj za slavo, nekaj pa za kondicijo postaranih in večkrat, zaradi užitkov, ki jih ponuja življenje, preobilnih stasov. Sicer pa so o tem vse povedali že Sex Pistolsi in Bijelo Dugme.

Bojim se le, da bodo eni od treh naših najboljši "pasjih bendov" (ob Ljubljanskih psih in Kuzlah) končali zgolj pri trimčkanju v klubih in "švicanju" v studiih. Denarja ni. Ampak, kaj pa moremo, živimo v deželi, kjer so vse stvari obsojene laboratorijsko majhnost, pa naj gre za vinarje, probiotične raziskovalce, za muzeje, galerije ali punk bende.

Moj predlog je, da Buldogi zdaj dejansko s svojim igranjem obrnejo okoli vse večje, lokalne, ruralne, alternativne in napredne klube ter tam naredijo nekaj dobrih punk žurov. Malo zase, malo zaradi dobrih starih časov in malo zato, ker v živo pač zvenijo veliko bolj neposredno in konec koncev bolj punkovsko.