Britney Spears

Postaviti Britney Spears na lestvice je očitno zahtevno delo. Kako bi si sicer razložili njen sedmi album, za katerega se zdi, kot da se je predolgo kuhal v postprodukciji. Kot da je producentska ekipa na vsak način skušala najti tisto razmerje, do katerega še lahko zmanjšajo Britneyjin pečat in jo na album še vseeno lahko podpišejo.

Femme Fatale, sedmi studijski album Britney Spears, je tako relativno zajetna zbirka plesnih skladb, kjer slišimo kar nekaj preverjenih receptov za uspešnice. Od skladb, ki zvenijo, kot da so ušle iz albuma od Robyn (How I Roll), do rockovskega bonusa Don't keep me waiting, ki bi ga zlahka pripisali Kelly Clarkson. Vmes pa serija pretirano sproduciranih elektro pop poskočnic, zaradi katerih album zveni kot velik glavobol.

Na Femme Fatale je sicer presenetljivo veliko materiala, ki bi kanil biti všeč tudi tistim, ki ne navijajo za Britney, a to je morda samo še en dokaz več, da gre za album, kjer so si bolj kot Britney dali duška producenti. Od Britney na albumu ostane namreč bore malo. Njen glas je na večini skladb že tako popravljen, da bolj kot nekdanja najstniška super zvezda zveni kot robotek, čeprav bi sodeč po začetku skladbe He About To Lose Me zlahka presedlala na petje v nižjih tonih in zmagala.

A če odmislimo, da poslušamo album osebe, ki je bila nekoč res uspešna, potem pa se je nekje zalomilo, je Femme Fatale povsem spodoben plesni pop album. Še več, občasni glasbeni vložki celo navdušijo, recimo začetek skladbe Trouble For Me, ali pa (Drop Dead) Beautiful z raperskim vložkom, čeprav se ta zaključi z verzom o tem, da se kadi kot iz lonca, kjer se duši zelenjava. Tudi uvodna skladba Till The World Ends, ki je morda še najbolj britneyjevska, je povsem spodoben hitič in ker smo feni od Robyn, nam je najbolj všeč How I Roll.

Morda je še najboljši nasvet pri poslušanju albuma ta, da ga jemljite v manjših dozah. Album, kjer so sicer pohvalno črtali balade, je naporno elektroniziran, a v posameznih delih vsekakor vreden pozornosti.