Bluzovsko razbijanje Kill It Kid

Priznamo, v Kino Šiška smo prišli relativno slabo podučeni o skupinah, ki sta bili napovedani za včerajšnji večer – na sporedu so bili domačini Barely Modern z nalogo, da ogrejejo občinstvo pred britanskimi mladci Kill It Kid. Resda smo o Barely Modern nekaj malega že slišali, a včeraj smo jim prvič prisluhnili v celoti in doživeli ljubezen na prvi posluh. Domači trio z osnovnim naborom rock inštrumentov – kitara, bas in bobnin – prepričljivo utelešajo sodobne rockovske trende z veliko mero punkerske melodike. Najboljši stajling daleč naokoli – skupaj s pričeskami in očali – je včeraj prepričal občinstvo v mali dvorani, ki se je za trenutek ustrašilo, da utegne predskupina prekašati glavne zvezdnike.

A strah se je vendarle polegel, ko so na oder stopili mladci iz britanskega Batha, Kill It Kid. Čeprav so z novim basistom in brez violinista koncert začeli suvereno in predvsem hrupno. Že po dveh skladbah jim je uspelo uničiti monitor, country melanholijo, ki jo lahko začutimo na njihovih dveh albumih, pa so včeraj zamenjali za bluzovsko udarnost.

Vokali Chrisa Turpina so bili povsem nad pričakovanji, sploh ko smo slišali njegov glasek med premori. Morda je še najbolj spominjal na Raya LaMontagna in – pa naj se ne sliši kot žaljivka – na Bona Voxa v fazi Rattle and Hum. Dopolnjevala ga je soustanoviteljica skupine in klaviaturistka Stephanie Ward, ki je suvereno odpela nekaj skladb, predvsem tiste bolj umirjene, medtem ko je Turpin zmagoval v razbijaških. Pridiha ameriškega juga se včeraj nismo mogli znebiti.

Skupina sicer že od začetka sodeluje z velikimi producentskimi imeni, svoj prvi EP so posneli po eksperimentu na univerzi v Bathu, ko je John Parish študentom razkazoval svoje v glasbeni industriji cenjene veščine. Poskusni zajčki so bili prav Kill It Kid, njihovo snemanje pa so lahko v slogu Velikega brata spremljali študenti. Da te že od prvega posnetka spremlja nekdo, ki je sodeloval s PJ Harvey, je zagotovo velika sreča, kar pa ne pomeni, da so Kill It Kid odvisni zgolj od produkcije.

Včerajšnje zvočno razvajanje in simpatična odrska prezenca sta nas prepričali. Pomagalo je tudi, ko so skromno priznali, da so prvič zapustili svoje spalnice, čeprav so pred evropsko turnejo nastopali v Veliki Britaniji, na Irskem in tudi v ZDA. Kot vpliv so na odru omenjali legendarnega Woodyja Gurthrija, a mi smo slišali predvsem ameriške indie rock bende iz devetdesetih, sploh ko so odigrali enega svojih prvih singlov Send Me An Angel Down, ki nas po konceptu spominja na Iris zasedbe Goo Goo Dolls.

Morda so bila kriva nizka pričakovanja, a verjetneje je, da sta bila včeraj pač oba nastopajoča benda izvrstna. Barely Modern se bomo potrudili ujeti še kdaj v domačih koncih, medtem ko bomo za Kill It Kid navijali, da jim uspe vsaj toliko, da bodo naslednjič v Kinu Šiška napolnili zgornjo veliko dvorano.