Blue Oyster Cult

TIP: Zelo razširjena izdaja enega najboljših koncertnih albumov vseh časov.

Blue Oyster Cult z Long Islanda so morda celo največji heavy metal band vseh časov. Konec šestdesetih so bili prav oni tisti, ki so ta izraz osmislili kot žanr. Vendar zanje heavy metal ni bil nikoli samo glasba, ki temelji na močnem riffu, kazanju izvedbenih mišic in prodajanju poceni starodavne ali sodobne mitologije. Tisto, kar se danes razume kot heavy metal, je le delček tega kar že desetletja počenjajo Blue Oyster Cult. Ali, kot je nekoč izjavil bend, BOC so postali slaba šala heavy metala. Skupina je objavila 15 studijskih ter tri koncertne albume in več od njih jih je bilo nerazumljenih, kot prav sprejetih. To je samo ena od kuriozitet, ki spremljajo bend že od nekdaj. Opisati v nekaj stavkih, v čem so BOC tako drugačni, je skoraj nemogoče. Glasbeno nikoli ne delajo skladb na zgolj riffu, ampak jih zastavijo kot celoto, če je pri tem vodilo en riff ali pet, to ne igra vloge. Če zvenijo heavy, prav, če ne, tudi. Skratka, heavy metal naj ne bi imel omejitev, kot jih ima danes.

Po drugi strani je za BOC značilen nekakšen hladen intelektualizem - čudaška zmes razmišljanja, ki je nastala po idejnem razdoru psihedele oziroma hipi gibanja. BOC se dostikrat ozrejo po Altamontu, (festivalu, ki je terjal smrtno žrtev) kot po simbolu konca let ljubezni. Če k temu dodate še, da so jim blizu fantastika, poetičnost klasične romantike, znanstvena fantastika, mistika ter hladna spolitiziranost oziroma prefinjen občutek za socialno kritiko, kot tudi perfektno izdelana imidž in celostna podoba, boste dobili približno predstavo o sporočilih in namenu BOC.

Prav leta 1978, potem ko je skupina na prejšnjih albumih Agents Of Fortune (1976) ter Specters (1977) definirala heavy metal kot čisto estetiko, za katero ni nujno, da temelji ravno na riffih in nikakor ne na agresiji, so Blue Oyster Cult med svojimi fani in kritiki sprožili največje polemike. Omenjena dva albuma sta čudovito zlitje intelekta, nadrealističnih in fantastičnih motivov, sprevržene pop estetike, hipnotičnih večglasij ter sila inovativnih heavy metal riffov. Njihove spektakularne orkestracije so bile takrat v glasbi nekaj podobnega, kot je bila na filmski sceni Spielbergova mojstrovina Bližnja srečanja tretje vrste. Fani Blue Oyster Cult in tudi kritika pa so bili razdeljeni. Bend je namreč na svojih prvih treh albumih zvenel bistveno bolj kitarsko. In nobena redkost ni bila, če je skladba temeljila na kar treh kitarah. In polemike so se vrstile. Eni so podpirali njihovo preobrazbo, drugi pa so vztrajali na prvih treh albumih.

Medtem pa so se Blue Oyster Cult odpravili na svojo najbolj spektakularno turnejo sploh. Poleg izjemnega repertoarja je bend pripravil tudi laserski šov, kakršnega svet še ni videl. Že po nekaj nastopih pa jih je po ZDA začela loviti administracija takratnega predsednika Carterja. Bend naj bi namreč skeniral publiko in ji laserje usmeril v oči. Menda se je nekdo celo pritožil, da je so mu poškodovali vid. Njihov laserski šov so kmalu prepovedali.

Kakorkoli že, Blue Oyster Cult so za te turneje pripravili fantastične koncertne verzije, v katerih so bile tudi v skladbah z omenjenih zadnjih dveh albumov ponovno izpostavljene kitare, kar samo kaže, kako dobro so narejene.

Leta 1978 je skupina delček tega v marsičem še danes nepreseženega zvoka in vzdušja objavila na koncertnem albumu Some Enchanted Evening. Spektakularen zvok, odlični riffi, nenavadne skladbe, izvrstno muziciranje in prefinjena ritmika so tisto, zaradi česar ta album še danes spada med najboljše koncertne albume vseh časov. Skoraj trideset let kasneje pa je končno izšla daljša verzija tega albuma, na katerem je bilo prvotno vsega sedem skladb. Med njimi so posebej izstopale: hit (Don't Fear) The Reaper, Godzilla ter fantastična izvedba njihove epske pesmi Astronomy. Na albumu sta bili tudi dve priredbi in sicer skladb skupin The Animals ter MC5. Kot že rečeno, je na prvotni izdaji bolj ali manj šlo za delčke, ki pa so bili fantastični. Nova izdaja tega albuma je skoraj dvakrat daljša od originala. Dodanih je kar sedem skladb. Med njimi pa je tudi sploh prvič uradno objavljena Five Guitars, ki jo zagrizeni fani poznajo predvsem z njihovih bootlegov. Kot pove sam naslov, gre za skladbo, v kateri vseh pet članov igra kitare.

Tudi ta razširjena izdaja ne odraža dejanskega poteka njihovega takratnega nastopa, kar pa v bistvu ni najbolj pomembno. Dejstvo pa je, da je nova izdaja ponuja še bolj razširjen vpogled v eno najlepših in najbolj dorečenih epizod v vsej zgodovini heavy metala, kateri se do danes ni še nihče zares približal.