Birdy - Fire Within

Kombinacija izjemnega glasu in precej odrasle izbire skladb, ki jih je priredila na prvem albumu, je pripomogla k temu, da takrat 15-letnice niso uvrščali ob bok najstniškim spektaklom, kot sta One Direction in Justin Bieber, temveč k popu za odrasle. Njena prva uspešnica je bila namreč priredba Bon Iverjeve Skinny Love, če pa vas je ta zaobšla, ste zagotovo kdaj slišali njeno People Help the People, ki so jo prvi sicer prepevali Cherry Ghost.

Čar Birdy je verjetno, podobno kot pri Katie Melua, v njenem neobremenjenem vokalu, ki lahko iz zateženega indie rocka ustvari lahkotno popevko, ki bi jo mirno lahko poslušali tudi ob jedi, a če zaspite ob The National, njena klavirska reinterpretacija tega ne bo spremenila.

Fire Within je zato za prvi res avtorski izdelek presenetljivo simpatičen album, čeprav kakšnih presežkov ni zaznati. Uvodni singel Wings zveni kot priredba kakšne uspešnice skupine Keane, je pa zato Light Me Up prijetna poskočnica s pridihom osemdesetih, v kateri Birdy pokaže vse svoje vokalne sposobnosti.

Preostale skladbe z albuma bi lahko razdelili na tiste, pri katerih je v ospredju klavir, in tiste, pri katerih je v ospredju kitara. Klavirske skladbe namreč delujejo kot naraven podaljšek prvenca, kjer je veliko dramatičnih prehodov in refrenov zapetih v visokih tonih, medtem ko v kitarskih skladbah, na primer v Maybe, malce spominja na Colbie Caillat, saj so skladbe precej manj vznemirljive in nespektakularne.

Njena nagnjenost k dramatizaciji in podaljšanemu stopnjevanju do refrena je tokrat še toliko bolj očitna, saj melodij ne poznamo, besedila pa so precej manj usodna, kot bi lahko sklepali iz glasbe. A morda je ta različica odraščanja, ko v igri še ni "tverkanja" in drugih medijskih ekscesov, vseeno vredna omembe.