Beyonce

TIP: Vsakemu da nekaj malega, a nikomur čisto vsega.

Beyonce, ena najbolj obleganih in najbolj popularnih zvezd, katere blišč sije tudi daleč onstran glasbene scene, se je pri sedemindvajsetih na svojem tretjem samostojnem albumu odločila, da postane spodobna, čeprav bi kdo z bolj »umazanimi mislimi« od pogledu na ovitek mislil drugače. Beyonce se je na svojem najnovejšem albumu I Am...Sasha Fierce posvetila predvsem sredinskemu popu - in to tistemu malo zastarelemu in že stokrat prežvečenemu.

Ob poslušanju prvega dela albuma se človek ne more znebiti vtisa, da je s pretežno sterilnimi baladami hotela predvsem pokazati, da je univerzalna, dobra in po novem še »zavzeto« spodobna pevka. Le upati pa je, da se ni odločila tekmovati z divami, ker za kaj takšnega preprosto nima glasu, kar je najbolje slišati na njeni ne ravno uspeli obdelavi skladbe Ave Maria.

Tudi drugi del, na katerem je celo ena plesna skladba, ni nič boljši. Beyonce se malce poigrava z elektroniko in le bežno namigne, da je bila nekoč trendy in groovy. Od tistih njenih spektakularno produciranih, groovy nu-soul ekstravaganc in mamljivo plesnih ritmov pa na I Am...Sasha Fierce ni ne duha ne sluha. Namesto tega Beyonce ponuja skladbo, kot je diva, ki je nekakšno kvazi-rapersko teženje s tečnim beatom in brez orkestracije.

Beyonce se je očitno odločila, da bo z vsemi močmi udarila po sredinskem trgu in v duhu te odločitve je dala vsakomur nekaj (zelo, zelo malega), a nikomur čisto vsega. S predvidljivim, mestoma razvlečenim popom in brez svarilne nalepke pa bo Beyonce vsaj v ZDA očitno naredila dober, če že ne kar odličen posel, saj je album ta trenutek že na prvem mestu tamkajšnje lestvice.

Ja, ko si enkrat tako velik in cenjen, kot je Beyonce, ti tudi to uspe, čeprav na albumu ni niti ene skladbe, ki bi bila zares primerna za singel. Dobri ljudje pa se bodo še naprej spraševali, zakaj je pop industrija v krizi. Tudi na tem albumu se skriva del odgovora.