Arhivsko gradivo celovečerca Kavarna Astoria spet doma

Kot je na današnji novinarski konferenci dejal vodja filmskega arhiva Lojz Teršan, na omenjeno pridobitev opozarjajo zato, ker odstopa od ustaljene prakse pridobivanja tovrstnega gradiva.

Kot je pojasnil, so v obdobju državnih producentov Triglav filma in Viba filma po letu 1968 tovrstno gradivo v arhiv običajno izročali producenti. Bili pa so tudi primeri, kot so Kavarna Astoria, Kekčeve ukane in Srečno Kekec, ko gradivo iz različnih vzrokov ni bilo izročeno in so izvirni trakovi ostali v laboratorijih v tujini ali neznano kje.

Direktor Slovenske kinoteke Ivan Nedoh je povedal, da je Pogačnik, ki je lani praznoval 80-letnico, ob jubileju izrazil skrb za usodo arhivskega gradiva filma Kavarna Astoria. V Slovenskem filmskem arhivu so namreč hranili le eno kakovostno filmsko kopijo, iz katere bi bilo mogoče izdelati filmske trakove za dolgotrajno hrambo tega filma. V Slovenskem filmskem arhivu so po pregledu vse dokumentacije producenta Viba film in po poizvedovanju izvedeli, da je bil film uspešen na nemško govorečem trgu in da je verjetno Viba film za potrebe sinhronizacije v tujino poslal izvirne filmske trakove Kavarne Astoria.

Nedoh je novembra lani odkril, da so izvirniki filma na Avstrijski državni televiziji (ORF) na Dunaju. V želji po pridobitvi izvirnikov se je Slovenski filmski arhiv povezal s Slovensko Kinoteko in Slovenskim filmskim centrom (SFC) in tako omenjeno arhivsko gradivo dobili nazaj v Slovenijo.

Pogačnik je dejal, da mu pravzaprav ni jasno, kako ob delitvi arhivskega gradiva Viba filma nihče ni pomislil, da je gradivo filma Kavarna Astoria ostalo v Zagrebu. Sicer pa je ORF po njegovih besedah film odlično sinhronizirala.

V tujini še več gradiva Film, ki opisuje življenje v Mariboru, ko je bila kavarna Astoria središče tamkajšnjega družabnega življenja, je nastal po scenariju Žarka Petana. Kot je dejal Pogačnik, Kavarna Astoria pripoveduje o dveh totalitarizmih, ki sta poskrbela, da je bil meščanski razred razdedinjen, s Petanom pa oba izhajata iz meščanskih družin in sta doživljala vse tegobe takega ravnanja. Izrazil je tudi željo po tem, da bi bila izdelana digitalna in kinematografska verzija filma ter da bi ga občinstvo še kdaj imelo priložnost videti. Opozoril je še, da med slovenskimi filmi, ki jih je SFC izdal na VHS- ali DVD-nosilcih, ni nobenega njegovega, saj so bili, kot je dejal, vsi trije zelo družbenokritični.

Teršan je še povedal, je cilj Slovenskega filmskega arhiva, da pridobi izvirno filmsko gradivo za vse slovenske celovečerne filme, saj so nekateri izvirni materiali v tujih arhivih in kinotekah. V takem primeru jih Slovenski filmski arhiv zaprosi, da jim dajo na razpolago materiale za izdelavo novega izvirnega filmskega arhivskega gradiva, primernega za dolgoročno hrambo, za izdelavo internegativa in negativa tona. V zadnjem času sta bila to filma Rdeče klasje režiserja Živojina Pavlovića in Krizno obdobje Francija Slaka. Ob tem je poudaril, da postopek digitalizacije za en film, če je opravljen kakovostno, znaša od 40.000 do 50.000 evrov.