Arctic Monkeys

TIP: Veličastna nadgradnja.

Arctic Monkeys iz predmestja Sheffielda je eden najbolj razvpitih in kljub številnim nasprotnim mnenjem eden najboljših in najpomembnejših novih britanskih alternative bendov. Skupina se je z nenavadno in zelo intenzivno spletno promocijo svojega prvenca Whatever People Say I Am, That's What I'm Not praktično v trenutku prebila v prvo ligo britanske scene. Album pa je najhitreje prodajan prvenec vseh časov katerekoli skupine v Veliki Britaniji. Naslednje leto je sledil podobno uspešen album Favourite Worst Nightmare. Na teh albumih je skupina demonstrirala vrhunski in do kosti oguljen kitarski alternative rock, ki je po drži marsikdaj spomnil na tiste bolj neposredne in garažne čase, ko ta zvrst še ni bila tako komercialna, kot je danes. Bend je pisal tudi izjemno melodične skladbe, hkrati pa je s pridom uporabljal moderne produkcijske prijeme, polne navitih zvočnih zidov in hrupnosti.

Na najnovejšem albumu Hamburg pa so Arctic Monkeys pripravili kar nekaj presenečenj. Prvo je zagotovo to, da so k sodelovanju povabili maga desert rocka Josha Homma (Kyuss, Queens Of The Stone Age, The Desert Sessions, Eagles Of Death Metal …), ki je producent nekaj skladb, prispeval pa je tudi nekaj vokalov. Drugo in največje presenečenje pa je, da je skupina odšla daleč stran od tiste predrzne elementarnosti, ki jo je gojila na prejšnjih albumih. Osnove novih pesmi so še vedno jasne melodije, groovy ritmi, dramatični refreni in vrhunski kitarski riffi, vendar so sedaj vse te prvine postavljene v precej počasnejša ritmična okolja in bistveno bolj kozmična zvočna okolja. Arctic Monkeys se tokrat bolj kot neposrednemu rock napadu posvečajo izgradnji vzdušja, ki je precej bolj temačno in ponekod naravnost psihedelično zadeto. K temu pa dodajajo še številne in precej spačene melodijske podlage, zvoke, efekte, bodisi kitarske bodisi klaviaturistične, kot tudi vokalne spremljave, to vse skupaj pa tvori dramatično protiutež še vedno zelo energičnim in eksplozivnim kitarskim strukturam ter karizmatičnemu in tokrat še bolj prefinjenemu petju.

Hamburg je veličastna nadgradnja, s katero so Arctic Monkeys odpotovali v čudovita in mestoma še neodkrita zvočna prostranstva. Album ima tako vse odlike čistega kitarskega alternative rocka. Na drugi strani pa razkriva tudi tista zadeta in eksotična zvočna okolja, ki so bila do sedaj bolj ali manj rezervirana za stoner in desert rockerje. Arctic Monkeys so se jih lotili na zelo mračen, nekoliko minimalističen in tudi precej intimen način.

Arctic Monkeys so vsekakor naredili spektakularno ploščo in si na najboljši način odprli možnost širitve svojega izraza, ne da bi pri tem izgubili svojo identiteto. Vsekakor je od te sijajne skupine v prihodnosti pričakovati še marsikaj.