Amorphis

TIP: Metal za sladokusce.

Finci Amorphis se brez vsakega dvoma eden najbolj zanimivih sodobnih ekstremnih metal bendov. Začeli so čisto na začetku devetdesetih kot ortodoksen death metal bend. Skupina je že v tem obdobju kazala veliko nagnjenost k uporabi izrazitih, netipičnih in izdelanih melodij ter tudi kompleksnejših struktur. Kmalu so Amorphis naredili presenetljiv in naravnost spektakularen obrat. Medse so vzeli še "pravega" pevca, ki je bil nekakšna protiutež siceršnjemu tulečemu petju. In tudi slogovno so death metal nadgradili ali celo "povozili" s spektakularnimi klaviauristični zvočnimi pokrajinami, mističnimi doom kitarskimi riffi, folklornimi elementi, zaresnimi progressive eksperimenti in skoraj pinkfloydovsko psihedelo. Skoraj vsak njihov album je bil izlet v neznano ali vsaj samosvoja žanrska nadgradnja predhodnika. Vsekakor pa bend nenehno preizkuša in išče meje sodobnega metal izraza. Amorphis so tudi takrat, ko so zveneli povsem akustično in so uporabljali celo saksofon, ali pa sploh niso pisali pravih riffov, zveneli metal.

Amorphis tudi na svojem najnovejšem albumu Silent Waters odkrivajo veliko dilem oziroma možnosti, kaj vse je lahko metal. Najprej pa je potrebno opozoriti, da se je skupini pridružil novi in zelo vsestranski pevec Tomi Joutsen (ex Sinisthra), in da se je morda tudi zaradi iskanja prave kemije z novim članom bend v nekaj skladbah precej zazrl v lastno preteklost in ponovno oživil svoje značilno doom/detah riffanje. Prav tako so Amorphis v svojo glasbo ponovno vpletli tudi precej finskih folklornih motivov in tudi za besedila jih je ponovno navdihnila finska epska pesnitev Kalevala. Na drugi strani pa Amorphis še naprej razvijajo tudi bolj progressivno obarvane skladbe, ki so polne mistike, eksotičnih melodij, bogatih sintetizatorskih zvokov in tudi različnih retro pristopov. Bend pa se tudi na tem albumu poigrava z akustiko, folkom, kot tudi z nenavadnimi kombinacijami bridkega metala in odbitih akustičnih odisejad.

Silent Waters je še ena metal mojstrovina, na kateri se Amorphis prvič delno vračajo v lastno zgodovino, hkrati pa še naprej raziskujejo izrazne možnosti sodobnega metala. Skoraj odveč je dodati, da je tudi ta album perfektno izveden in narejen. Po tej težnji za perfektnim sozvočjem Amorphis vedno znova in na svoj način spomnijo na tista zlata sedemdeseta oziroma na dela kakšnih Pink Floyd ali Alana Parsonsa. Ne gre pa pozabiti, da bend tudi v teh prefinjenih, melanholičnih, epskih in intenzivnega ambienta polnih okoljih še vedno ostaja prepoznavno metalski. V celoti gledano pa je Silent Waters morda kanček manj eksperimentalna, kot so bili nekateri njihovi prejšnji izdelki, čeravno drznih poskusov, bizarnih riffov, nenavadnih večglasij in izjemnih melodij tudi ne tej plošči ne manjka.

Silent Waters je zelo uspel poskus oziroma korak v novo obdobje. Bend ima namreč poleg novega pevca tudi novo založbo. Vsekakor pa širina in večplastnost njihove glasbe kažeta, da imajo Amorphis na zalogi še veliko idej in da nas od njih v prihodnosti čaka še veliko magičnih trenutkov.