Aerosmith

TIP: Nova preobleka peklenščka je sijajen zvok.

Ob izidu še ene zbirke, na kateri založba "predstavlja" največja dela Aerosmith, se človek lahko vpraša le: "ZAKAJ?" Aerosmith, ki so brez vsakega dvoma eden največjih tipični ameriških rock bendov vseh časov, so namreč objavili dobesedno na tone podobnih in seveda tudi precej boljših ter predvsem bistveno bolj kompletnih tovrstnih izdaj. Jasno, odgovor se vedno skriva v tem, da želi njihova založba še enkrat zaslužiti s hiti, ki jih je že neštetokrat prodala v tisočih oblikah in skozi milijone konceptov.

Seveda pa nekakšna razlaga za izdajo nekako kljub vsemu mora biti. Tokratna bistvena novost oziroma izgovor za izdajo te zbirke pa je - poleg dveh zelo dobrih novih skladb, ki pa po teži kljub temu ne dosegata ostalih - odličen, nanovo narejen mastering. Skladbe po jakosti sicer niso tako nažgane, kot so bile na prvotnih verzijah, zato pa je v njih slišati tono čudovitih, do sedaj ušesom bolj ali manj skritih podrobnosti, odzvenov, zvokov in celo instrumentov. Nekatere skladbe so s tem dobile povsem drugačno dimenzijo, ki je v večini primerov zelo, zelo zanimiva, še posebej tam, kjer niso porušili magije originalnih verzij.

Na Devil's Got A New Disguise je 18 skladb, ki po večini zajemajo tako imenovano drugo obdobje skupine, ki se je začelo sredi osemdesetih, ko so bend na glavno sceno dobesedno vrnili raperji Run-DMC, Z njimi so Aersomith sodelovali na novi verziji svojega hita Walk This Way. To verzijo najdete tudi na tej zbirki. Prej in potem pa je še 15 njihovih velikih hitov iz časa od sredine osemdesetih pa praktično do tistih, ki jih je bend ustvaril v zadnjih letih. Na albumu sicer manjka kar nekaj ključnih skladb tega obdobja. Je pa kot nekakšen teaser dodana tudi njihova skladba I Don't Want To Miss A Thing, ki je ena komercialno najuspešnejših rock balad vseh časov.

Poleg že omenjenih dveh novih skladb sta na albumu tudi dve, ki ne spadata v to obdobje, in sicer njihov sploh prvi veliki hit, proletarska balada Dream On ter groovy rock killer Sweet Emotion, ki je bil eden zadnjih njihovih velikih hitov, preden se je bend konec sedemdesetih začel sesuvati oziroma kadrovsko menjati. Obe skladbi sta nanovo masterzirani in rezultat je polovičen. Dream On v novi zvočni preobleki zveni kot nedolžna radijska balada in je popolnoma izgubila na tisti šarmantni in neponovljivi lirični surovosti. Sweet Emotion pa deluje sila sveže in tudi moderno, saj je pri tem producentom uspelo ohraniti tudi tisti njen klasičen rock zvok in ostrino sijajnega kitarskega riffa, zaradi katerega je pesem danes klasik rocka.

Za tiste, ki želite na hitro izvedeti nekaj več o bendu, ta zbirka zagotovo ni prava stvar. Vsem takšnim toplo priporočamo bistveno bolj kompletno dvojno zbirko O, Yeah! Ultimate Aerosmith Hits, na katerem so praktično skoraj vse njihove najpomembnejše skladbe in to iz obeh obdobij. Devil's Got A New Disguise pa je obvezna predvsem za ljubitelje zares dobrega zvoka oziroma avdiofile ter za vse, ki Aerosmith res dobro poznate in želite v njihovih skladbah slišati še kakšen do sedaj skriti detajl. Drugi pa raje posezite po zgoraj omenjeni kompilaciji ali pa (kar je še najboljše) po njihovih studijskih albumih.