300 - preobrazba zgodovinskega epa?

Leta 2000, ko je Russel Crowe z Gladiatorjem zaslužil več kot 458 milijonov dolarjev in prejel pet oskarjev, so žanru vsi napovedali zmagoslavno vrnitev. Veliki studii so se znova začeli zanimati za zgodovinske epe, ki že skoraj avtomatično zahtevajo megalomanske proračune - občinstvo pa je ostalo bolj ali manj indiferentno.

Troja (Troy), ki se je ponašala z zvezdniško zasedbo (Brad Pitt, Eric Bana, Orlando Bloom, Sean Bean, Peter O'Toole), je pri ameriškem občinstvu pogorela, pri nas pa je z več kot 180.000 gledalci postala drugi najbolj gledan film vseh časov (prvi je z več kot 400.000 gledalcih seveda še vedno Titanik). Slabše se je odrezal Alexander Oliverja Stona, katerega popolni flop niso mogli preprečiti niti priložnostno svetlolasi Colin Ferrell, Angelina Jolie, Val Kilmer in Anthony Hopkins. Film, ki je epski bolj po dolžini (traja namreč skoraj tri ure) kot po čem drugem, je s proračunom 155 milijonov dolarjev čez lužo zaslužil borih 34 milijonov dolarjev, po svetu pa dodatnih 133 milijonov, kar je skoraj 80 odstotkov celotnega dobička, skoraj enak delež pri končnem izkupičku pa so neameriški gledalci prinesli tudi filmu Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven) Ridleyja Scotta.

Zanimivo je, da imajo ameriški zgodovinski epi, ki večinoma govorijo o bitkah na evropskih tleh, večjo gledanost prav na stari celini, ki težko zgreši vsa zgodovinska nesoglasja, ki se ameriškemu občinstvu verjetno zdijo le obrobne malenkosti v službi prepričljivosti zgodbe.

Kakorkoli že, uspeh Gladiatorja je bil konec leta 2005 za Hollywood le še oddaljen spomin. Ravno v tem času je Zack Snyder, ki je svojo kariero pričel s snemanjem reklam in prvi uspeh doživel leta 2004 z rimejkom Zore živih mrtvecev (Dawn of the Dead), sestankoval z živinami studia Warner Bros., pod okriljem katerega sta mimogrede nastala tudi Troja in Aleksander. Pri pogajanjih mu je vsekakor pomagalo dejstvo, da film 300 temelji na bitki, ki se je odvijala v današnji Grčiji, kar je dobro izhodišče za simpatije pri evropskemu občinstvu, sedaj očitno poglavitnemu "odjemalcu" zgodovinskih epov, poleg tega pa je režiser obljubil veliko krvi in nov način pristopa k žanru.

Snyder je načrtoval grob akcijski celovečerec, ki ne bi pustil občutka, da gre pravzaprav za "zgodovinski" film. 300 je posnet skoraj povsem pred modrim ozadjem in kasneje računalniško dodanimi prizori okolice, boji niso konvencionalni mečevalski spopadi ampak uničevalen kaos s potoki krvi, posnet po vzoru Matrice (The Matrix). "Balet smrti" so morda pravšnje besede za opis prizorov spopadov, ponudila pa jih je režiserjeva žena in producentka Deborah Snyder.

Film 300, posnet po stripu Franka Millerja (Sin City), je zelo svoboden prikaz epske bitke pri Termopilah leta 480 pr.n.št. kjer se je tristo Špartancev postavilo po robu veliko močnejši vojski Perzijcev. Špartanski bojevniki se sicer po vsej verjetnosti niso bojevali v oprijetih usnjenih spodnjih hlačkah in rdečih ogrinjalih, a kot smo rekli - film temelji na grafičnem romanu Franka Millerja, ne na zgodovinskih dejstvih in vodilna nit tako ni zgodovina, ampak kaj izgleda in deluje privlačno.

Posnet za 65 milijonov dolarjev, kar je za hollywoodski zgodovinski vojni ep precej nizka številka (ki ji je botrovala tudi dokaj nezvezdniška igralska zasedba), je 300 že postavil rekord glede marčevskega otvoritvenega vikenda in v ameriške blagajne prinesel več kot 70 milijonov dolarjev. Presenetljiv uspeh za celovečerec, ki so ga kritiki označili za sterilnega in v njem iskali vzporednice z današnjo politiko - primerjati Busha s kraljem Leonidom (Gerard Butler) ali Kserksom (Rodrigo Santoro) pa pravzaprav ni preveč zahtevno opravilo.

Film so označili tudi za homoerotičnega, saj tolikšne poplave postavnih, prepotenih in na pol golih moških ne vidiš povsod. Film je nabit z erotiko, ki včasih pride v obliki razgaljenih prsi kraljice Gorgo, spet drugič pa v postavi visokega perzijskega osvajalca Kserksa in njegovo dvojno moško-žensko podobo.

Ne glede na kritike gledalci torej povedo svoje in povsem verjetno je, da se bo film dobro odrezal tudi pri nas. Je Snyderju torej uspela preobrazba žanra? Po načinu snemanja zagotovo, odstop od paradigme je prav tako zasedba brez velikih zvezdniških imen ter pravzaprav tudi dolžina, saj se film konča prej kot v dveh urah, a pravo preobrazbo bodo dokazali filmi, ki bodo sledili in seveda čas. Zaenkrat si upamo trditi, da je Snyderjev drzen film vsekakor preoblikoval koncept (hollywoodskih) zgodovinskih epov, kot smo jih bili vajeni zadnjih nekaj let. A na ponovno zmagoslavje novega-starega žanra bo morda potrebno še počakati ...