OCENA FILMA: Kraljevska afera

Danski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki jih bodo podeljevali februarja, je zgodovinska kostumska drama, ki v sebi nosi tisto, kar je od tovrstnega filma pričakovati: razkošne kostume, kičaste palače, urejene grajske vrtove, "premaknjene" plemiče, afero, nezakonskega otroka in ljubezen, ki vidno vzklije med nepogrešljivim jahanjem konj oziroma telesno bližino, ki jo zahteva ples. Filmska pripoved je k življenju obudila škandal oziroma resnične dogodke, ki so konec 18. stoletja močno zaznamovali Dansko, odmevali pa tud po celotni Evropi.

Lepa in izobražena princesa Karolina Matilda iz Velike Britanije pride na danski dvor, kjer prvič po že izvršeni poroki spozna svojega moža, daljnega sorodnika in hkrati danskega kralja Kristjana VII. Pričakuje prijetnega moškega, ki ga zanimata umetnost in literatura, a se na koncu izkaže, da gre za otroka, ujetega v telesu mladega moškega, malce "premaknjenega" kralja, ki rad pije, posteljne igrice pa se raje kot z njo igra s prsatimi prostitutkami. Sčasoma Karolina zanosi, izpolni svojo dolžnost in hkrati izgubi voljo do igranja srečne kraljeve žene. Ko se Kristjan vrne s svoje daljše turneje po Evropi, s seboj na dvor pripelje nemškega zdravnika Johanna Friedricha Struenseeja. Napredni zdravnik, poln razsvetljenskih idej, ima na kralja velik vpliv, obenem pa z njegovo ženo Karlino stke močno ljubezensko vez.

Struensee in Karolina potencialni škandal še povečata, ko v kraljestvu začneta vihteti taktirko – sicer dobrosrčnemu, a neuravnovešenemu kralju svetujeta, kako naj se začne obnašati kot resnični vladar in kako naj svojemu kabinetu vzame moč, ki je Dansko držala ujeto v času daleč za večino evropskih držav. Skupaj razvijata svoje razsvetljenske ideje, kralj pa pod njunim vplivom uvaja reforme, zaradi katerih prejme celo pismo oboževalca – piše mu sam Voltaire. A, kot je bilo že na začetku pričakovati, pomlad na dvoru in v državi ne more trajati večno …

Kot piše britanska zgodovinarka Stella Tillyard, je režiser in soscenarist Nikolaj Arcel pri podajanju zgodbe ostal izredno blizu resnice – noben podatek ni odtaval predaleč od zgodovinskih dejstev. Kot pa je za film, ki ni dokumentarec, značilno, je sem in tja za učinkovitost sedme umetnosti treba tudi kaj popestriti, kaj odvzeti in kaj dodati. Karline Matilde, ki jo je upodobila švedska igralka Alicia Vikander, je vizualno popolnoma drugačna, za današnja merila veliko lepša, kot je bila v resnici, obenem pa tudi veliko bolj pomirjena s tem, kar se dogaja. Resnična Karolina naj bi bila še bolj pogumna, odločna in neučakana. Tudi kralj – v katerega se je odlično vživel Mikkel Boe Følsgaard –, ki je v filmu prikazan kot dobrosrčen, otročji in zmeden, je v resnici veljal za mnogo bolj nasilnega in polnega blodenj.

Arcel je v svoje delo vključil zgoraj omenjene, za ta žanr pričakovane elemente in ustvaril izredno gledljiv, lep film, ki pretirano osladnost in melodramo pusti nekje ob strani, sem in tja pa vključi celo humor, ki se zrcali v besedah ali mimiki "premaknjenega" kralja. Čeprav se na začetku filma zdi, da gre za Karolinino zgodbo, se postoma izkaže, da pripoved pravzaprav govori o Struenseejevi dobronamerni manipulaciji kralja – ta vznikne iz želje po boljši državi, po naprednejši družbi, ki se mora znebiti zastarelih okov srednjega veka.

Mads Mikkelsen za vlogo najbolj zaželenega moškega v filmu morda ni najbolj pričakovan, a je ravno zaradi tega še toliko bolj prepričljiv. Učinkovito naslika Struenseejevo strast, zagnanost, inteligenco in ambicioznost s kančkom arogance, zaradi katere razsvetljeni zdravnik sploh pristane na položaju s tako veliko močjo.

Mlada Alicia Vikander sicer nakaže svoj velik igralski talent in portretira inteligentno in prijetno kraljevo ženo, a jo tako močna soigralca na žalost zasenčita. Mikkel Boe Følsgaard si je recimo za svojo interpretacijo kralja Kristjana – Kraljevska afera je mimogrede njegov filmski prvenec – na Berlinalu prislužil srebrnega medveda. In res, mladenič je kralja, ki naj bi bil po mnenju nekaterih duševno bolan, naslikal na skorajda nemogoč način: uspelo mu je ustvariti lik, ki je neznosen, obenem pa tudi nerazložljivo prikupen. Zdi, se da je svojo delo opravil brez posebnega truda in pretiravanja ter da pravzaprav vse Kristjanove krike, izpade, čudaški smeh in paranojo pravzaprav vzel kot zabavno igro – in to ne tisto filmsko, temveč tisto, v kateri znajo uživati samo neobremenjeni otroci.