Vse o štedilnikih

Naše babice so poznale štedilnik na drva, ki je hkrati predstavljal tudi peč, ki je ogrevala prostor. S prihodom plinskih in električnih štedilnikov so se spremenile tudi navade – zaradi odsotnosti od doma večinoma uporabljamo štedilnike, ki jih prižigamo in ugašamo po potrebi, včasih pa so jih gospodinje zjutraj zakurile, nato pa ves dan prilagale drva. Danes je ponudba različnih vrst in modelov štedilnikov tako pestra, da se uporabnik, če se želi informirati o možnostih, znajde pred kopico informacij. Predstavljamo najpogostejše vrste štedilnikov ter nekaj njihovih prednosti in slabosti.

Plinski štedilniki Plinski štedilniki so kljub temu, da so prve izumili že v 19. stoletju, še vedno priljubljeni, predvsem zaradi hitrosti segrevanja posode, enostavne uporabe in ugodne cene plina. Marsikateri kuhar je tudi prepričan, da se na njem hrana najbolje kuha. Prednost plinskega štedilnika je gotovo ta, da hitro in enakomerno ogreje posodo, saj plin takoj doseže delovno temperaturo, zato ni zakasnitve pri ogrevanju kuhalne površine. Posebej priporočljiv je za uporabo voka, saj za segrevanje celotne površine posode potrebuje tudi veliko toplote s strani. Temperaturo lahko poljubno in hitro reguliramo, prav tako pa današnji plinski štedilniki že omogočajo avtomatsko prekinitev plina, če plamen ugasne, kar povečuje varnost uporabe. Za gospodinje je pomembno tudi čiščenje, ki je pri klasičnih plinskih štedilnikih nekoliko zahtevnejše v primerjavi s kuhalnimi ploščami.

Pomembna prednost zemeljskega plina ali butana iz jeklenke je cena – plin je (trenutno) poceni energent, ob tem pa velja omeniti, da gre kljub temu za odvisnost od fosilnih goriv in njihovih dobaviteljev, na kar nas je opomnila tudi lanskoletna grožnja iz Rusije (Slovenija dobiva plin iz Rusije, Alžirije in Avstrije). Glede onesnaževanja okolja je zemeljski plin med fosilnimi gorivi po emisijah CO2 pri izgorevanju najčistejši produkt. Gre za plin, ki je lažji od zraka in brez vonja, a hkrati tudi eksploziven, zato moramo prostor, kjer ga uporabljamo, redno zračiti in paziti na morebitno uhajanje, ki ob vžigu lahko povzroči močno eksplozijo. V primerjavi z drugimi štedilniki se iz plina pri gorenju izloča vlaga, zato je je v zraku nekoliko več. Po mnenju Sanje Lončar, vodje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, pa je dodatna prednost plina tudi desnosučna energija, ki je enaka kot v celicah našega telesa, s čimer mu damo več energije kot pri kuhanju z elektriko, ki ustvarja levosučno in za telo utrujajočo energijo.

Štedilniki na trda goriva Štedilniki na drva ali premog so bili nekdaj edina izbira, ki so jo imele gospodinje, danes pa se spet vračajo v uporabo. Njihova velika prednost pred drugimi je dvojna funkcija, saj z gretjem plošče ogrevajo tudi prostor, s tem pa dajejo popolnoma drugačen občutek v prostoru, kot če ga ogrevamo z drugimi grelnimi telesi, za katere ni značilna velika akumulacija toplote in enakomerna sevalna toplota. K temu pripomore tudi uporaba drv, ki so obnovljiv in čist vir energije, saj s kurjenjem ne proizvajamo dodatnega CO2 v zraku. Današnja ponudba zidanih štedilnikov je ogromna, izbiramo lahko med štedilniki z nadzidkom, namiznimi, v kombinaciji s pečjo ali električnim ali plinskim štedilnikom ipd. Sodobne tehnike ogrevanja omogočajo zelo dobro izgorevanje lesa, zaradi česar je količina odpadnega materiala in pepela zelo majhna. Pri tovrstnih štedilnikih pa potrebujemo nekaj več pozornosti, saj moramo v peči zakuriti ogenj in ga v teku dneva tudi vzdrževati, za kar že obstajajo tehnologije, ki čas nalaganja na ogenj podaljšujejo.

Električni štedilniki Med štedilniki na elektriko smo bili še pred nekaj leti vajeni klasičnih grelnih plošč iz nerjavne pločevine ali emajlirane kovine, ki so za svoje segrevanje porabile veliko časa in elektrike, danes pa jih nadomeščajo steklokeramične plošče s sevalnimi (po vklopu zažarijo) ali indukcijskimi (hladna kuhališča) grelnimi sistemi, ki so tudi cenovno postala veliko bolj dostopna kot pred nekaj leti.

Steklokeramične plošče odlikuje enostavno čiščenje površine in enostavna uporaba. Za tiste s sevalnimi greli je v primerjavi s plinskimi ali indukcijskimi štedilniki značilen daljši čas segrevanja na želeno temperaturo in počasno ohlajanje, zaradi česar se hrana ob morebitnem kipenju prime na ploščo. Njihova prednost je, da za delovaje potrebujejo le elektriko in nič dodatnega prostora, kot to zahteva uporaba plinskega štedilnika z jeklenkami. Za kuhanje ne potrebujemo posebnih posod, priporočajo le, da imajo ravno dno, da ne prihaja do toplotnih izgub zaradi slabega stika s ploščo, ter da je posoda enako velika kot posamezno kuhališče. Priporočljiva je tudi uporaba steklene posode, ki dobro zadržuje toploto, zato lahko kuhamo pri nižjih temperaturah.

Indukcijska ali hladna kuhališča Med električnimi štedilniki je vedno pogostejša uporaba indukcijskih, ki delujejo drugače kot električni s sevalnimi greli (na videz ju ločimo šele, ko ju prižgemo: indukcijski ob prižigu brez posode ne bo zažarel). Gre za ustvarjanje toplote neposredno v dnu posode, saj deluje preko tuljave, ki električni tok spreminja v elektromagnetno polje, zaradi česar za kuhanje potrebujemo posodo, ki ima magnetno dno (preizkusimo tako, da preverimo, ali se nanjo prime magnet): nerjavna, litoželezna, emajlirana, ne pa aluminijasta, bakrena, keramična in steklena posoda. Zato je kuhanje zelo hitro (celo za tretjino krajše kot pri ostalih štedilnikih), poraba energije pa nizka (prihranimo tudi do četrtino energije), saj se ogreva le površina posode, tudi če je ta manjša kot premer posameznega kuhališča.

Običajno imajo ti štedilniki tudi možnost funkcije hitrega segrevanja, kar čas segrevanja še dodatno skrajša. Zaradi hitrega ohlajanja ni bojazni, da bi se nam hrana prismodila, prav tako so štedilniki na indukcijo varni, saj se na njih otroci ne morejo opeči. Največja slabost, ki jo pripisujejo indukcijskim štedilnikom je magnetno polje, ki ga ustvarja tuljava, zaradi česar osebam s srčnim spodbujevalnikom ali črpalko na inzulin odsvetujejo njihovo uporabo. Magnetno polje naj ob pravilni posodi in njeni uporabi ne bi škodovalo zdravju človeka, kljub temu pa previdnost ni odveč, saj daljnoročnih posledic zaradi kratke uporabe tovrstnih štedilnikov strokovnjaki še niso mogli preučiti. Zagovorniki naravno pripravljene hrane zagovarjajo uporabo plinskih in štedilnikov na trda goriva.

Damjan Babič: Najboljša je kombinacija indukcije in plina

V ponudbi štedilnikov so tudi različne kombinacije skoraj vseh vrst kuhališč, zato se lahko odločimo vsaj za dve vrsti, če želimo doseči več lastnosti, ki odgovarjajo naši potrebam in okusu pri kuhanju. Damjan Babič, znani slovenski kuhar, ki redno vodi televizijske oddaje o kuhanju, je za SiOL povedal, da sam uporablja tako plinske kot steklokeramične in indukcijske štedilnike, ker kuha na različnih lokacijah: v studiu indukcijskega, doma plinskega, v ostalih kuhinjah pa steklo-keramične štedilnike. Damjan za domačo uporabo priporoča kombinacijo indukcije in plina, saj v najboljšem času pripravimo vsako jed in so primerni za cvrtje, flambiranje, kuhanje itd. Za indukcijo meni, da je najboljša toplotna površina za postopke kuhanja, dušenja, kuhanja nad soparo, po drugi strani pa je plin najboljši za praženje, flambiranje in pečenje. Za steklo-keramične plošče ne najde veliko prednosti, meni, da so počasne in nepraktične, saj plošča za segrevanje in ohlajanje potrebuje dolgo časa, je pa edina izbira takrat, ko imamo kuhinjo v zelo zaprtem prostoru brez prezračevanja (plinski štedilniki so v njih lahko nevarni) in tam, kjer ni trofaznega toka, ki ga potrebujemo za normalno delovanje indukcije.

Izberimo takšnega, na katerem bomo kuhali z veseljem! Pred nakupom je priporočljivo pregledati nekaj literature, ki je na tem področju ne manjka, predvsem pa se ne dajte zavajati komercilanim oglasom, ki vam želijo prodati zadnje modne muhe z mamljivimi slogani "hitro, enostavno in poceni". V vsakem primeru naj kuhanje ostane vaš užitek, saj pravijo, da z veseljem in ljubeznijo skuhane jedi ne morejo imeti slabega okusa.