Popart dela nekdanje metalke krogle

Milena Usenik je slikarka, tudi nekdanja metalka krogle, rojena leta 1934. Ljubljansko likovno akademijo je končala leta 1965, nato še slikarsko specialko pri Gabrijelu Stupici, po končanem šolanju pa se je predstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Umetnica razstavlja še danes, do 15. aprila v Centru in Galeriji P74, kjer so na ogled njena najzgodnejša dela, slike iz njene mladosti. Časa, ko jo je navdušil in prevzel popart, to pa predvsem zato, ker je v tovrstnem ustvarjanju videla veselje, svobodo in življenje.

Kritiki v tistem času so očitno menili drugače, saj, kot zapisuje kustosinja razstave Izgubljeni pop art, Mojca Grmek, so ta del ustvarjanja Usenikove popolnoma spregledali. Umetnica pa pravi, da kritika v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so nastajale njene popartistične slike, na te ni odgovorila. Ni se odzvala na njeno takratno slikarsko avanturo.

Barvitost in optimizem Po koncu študija slikarstva se je v začetku 70. let Milena Usenik z možem preselila v Istro. To je bil tudi čas, ko se je navdušila nad popartom, ustvarjalnostjo, v kateri je videla polnost življenja. To, kar je čutila tudi sama, zato pa želela izraziti. "Barva in optimizem sta mi bila položena v zibelko," pravi še danes izrazito vesela in živahna 80-letna slikarka.

Likovno upodabljanje vsakdanjika in elementov potrošniške družbe jo je tako zajelo, iskala je le še motive, se umetnica spominja popoldneva pred 44 leti, ko je pri istrski sosedi listala italijanske modne revije. Manekenke, oblečene v barvita in vzorčasta oblačila, so jo prepričale. "Rekla sem si, da bom te podobe in vzdušja realizirala tudi na svojih slikah." In res, nastale so skice, nato pa velika platna, ki jih je sestavljala iz manjših. Te je s presledki, praznim prostorom med njimi, postavljala v velike ženske figure.

Tako je leta 1971 nastala prva slika Deli in celota v seriji, v kateri je upodobila različne motive žensk, ovitih v vizualno živahnost oblačil, znakov preteklega časa, vznikov potrošniške kulture. Slikarkina dela iz tega obdobja kustosinja Mojca Grmek bere skozi kritično perspektivo, ki jo je popart izpostavljal. Torej ironično kritičnega odražanja vsakdanjega življenja in sodobne potrošniške družbe ter še posebej izpostavljanje problematike uporabe ženskega telesa kot objekta v množičnih medijih in popularni kulturi, torej skozi že njegovo kanonizirano interpretiranje, kar pa avtorica dojema veliko bolj nedolžno. Ženske figure namreč razume kot prispodobe življenja, ki ima glavo, roke in noge. Prazni segmenti med deli, ki sestavljajo celoto, pa vidi kot dogodke.

Od podob do vijuganja Ob seriji ženskih figur so razstavljene tudi slike iz cikla Valovanja, v katerem je umetnica raziskovala likovna vprašanja, se ukvarjala z optičnimi učinki. Skozi vzorčaste draparije je likovne elemente ritmizirala, pri tem pa ustvarjala razprostrte tkanine ali imaginarne krajine, ki jih spremlja iluzija gibanja, ustvarjena s formalnimi prijemi oparta, kot zapisuje Mojca Grmek.

Slikarska olimpijada nekdanje metalke krogle Slikarka, nekdanja vrhunska športnica, se je leta 1956 udeležila olimpijskih iger v Melbournu, kjer je v metu krogle zasedla 9. mesto. Štiri leta pozneje je tekmovala še v Rimu, z udeležbo na 12. mestu.

Ob spominih na pot v Avstralijo in tamkajšnje olimpijske igre je leta 1971 nastala tudi slika z naslovom Melbourne. Na likovnem delu, prav tako sestavljenem iz več manjših platen, je mogoče gledati v zelenje avstralske pokrajine, prazne stopnice stadiona in druge površine, ki ponazarjajo kraj športnih iger. Za to sliko avtorica pravi, da zanjo predstavlja slikarsko olimpijado, saj je ob njenem nastajanju podoživela celotno pot na tekmovanje. Ustavili so se na Tajskem, prešli Fidži in druga kulturna in geografska območja. Kljub polnemu podoživljanju ob nastajanju tega likovnega dela pa to pred gledalcem ostaja nenasičeno. V zelenju pokrajine in ob elementih športnih površin umetnica dopušča prostor za gledalčeve asociacije, misli, spomine, doživljanja in domišljijo.

Razstava za hipsterje Razstava Izgubljeni pop art gledalca nagovarja nežno, ne zbada ga v misli in telo, komunicira s prijetnim vzdušjem, nekoliko zagledanim v preteklost. Ali kot za svoja dela pravi umetnica: "S slikami ne pripovedujem. Moja likovna dela so za oči." In res, tako tudi delujejo s svojim vintage pridihom. Zato je v tem kontekstu spletni umetnik Jaka Železnikar med neformalnim pogovorom o kakovosti postavitve povedal, da je to razstava, ki bi si jo morali ogledati hipsterji.