Kako lahko med čakanjem na trgu postanemo protagonisti v mislih drugega

Verjetno se vam je že zgodilo ali se vam to med vožnjo z avtobusom, vlakom ali čakanjem na določenem kraju v urbanem okolju pogosto dogaja, da si, medtem ko opazujete ljudi okoli sebe, odgovarjate na vprašanja: kdo je ta oseba nasproti mene, kakšno življenje ima, kaj počne, kdo so njeni sorodniki in prijatelji, kakšno solato ima najraje, katere so tiste knjige, ki jih ne bo pozabila … Ob srečevanju mimoidočih v mestih si zamišljamo njihove življenjske zgodbe, te pravzaprav izumljamo, le da ostajajo nevidne, zaprte v posameznikove domišljijske in mentalne teritorije.

To pa je drugače pri projektu Sometimes I think, I can see you avtorja Mariana Pensottija in asistenta režije Gabriela Zayata, javni intervenciji, ki se je kot del festivalskega programa Mladi levi zgodila tudi v Ljubljani na Prešernovem trgu. V okviru projekta, ki se je pred štirimi leti začel v Berlinu, izvajali pa so ga že v Bruslju, Rotterdamu, Varšavi, Palermu in Buenos Airesu (ponavadi na železniških postajah zaradi števila ljudi in čakanja), so v Ljubljani štiri pisatelje in pisateljice, Gabrielo Babnik, Noaha Charneyja, Dijano Matković in Gorana Vojnovića, povabili k spremljanju dogajanja na Prešernovem trgu.

Izgubljena harmonikarska kariera Na frekventnem središčnem mestnem prostoru, kraju srečevanja, so pisce pozvali h k komentiranju in opisovanju dogajanja okoli sebe. Izumljanje zgodb o ljudeh in spremljanje dogajanja na trgu so dopolnjevali s svojim razmišljanjem in asociacijami, medtem ko so njihove zapise neposredno projicirali na ekrane.

Tako se je nič hudega sluteč mladi moški v beli majici in s sončnimi očali, ki je sedel na stopnicah Prešernovega spomenika, znašel v komentarjih Dijane Matković.

Opazila je njegov pogled, namenjen harmonikarju, ki je nasproti njega igral na inštrument. Iz tega je nastal kratek zapis o njegovih nikoli uresničenih sanjah o igranju harmonike.

Vojnovićeva zgodba o treh ženskah in enem kolesu Medtem ko so na trgu tri ženske srednjih let z enim kolesom čakale še četrto prijateljico, so nevede postale del Vojnovićevega zamišljanja. V zgodbi o treh ženskah in enem kolesu se je spraševal, kaj čakajo in ali si morda ne želijo brezplačnih počitnic na Tajskem. A to se jim ne bo zgodilo, v najboljšem primeru bodo šle le na sladoled, je sklenil.

Medtem ko se jim je pridružila še četrta prijateljica, so med čakanjem navdušeno ugotovile, da je o njih pisatelj ravnokar zapisal "kratko zgodbo". Nič drugače ni bilo niti v primeru zapisov Gabriele Babnik in Noaha Charneyja, ko so ljudje, beroč besede na ekranu, ugotovili, da so bili za nastajajoče zamišljanje izhodišče prav oni sami ali pa oseba, ki jo vidijo na levi.

Izražanje tega, kar je sicer skrito Ob intervenciji pisateljev kot neposrednih komentatorjev dogajanja in ljudi okoli sebe so se mimoidoči in čakajoči začeli zavedati, da so opazovani. A v tem primeru ni šlo za oko nadzora, ne za varnostne kamere, temveč za podnaslavljanje odvijajočega se in soustvarjanje dogajanja. Z zapisi pisateljev in pisateljic je prostor domišljije in misli tako postal viden, dostopen in povezujoč, saj je prisotne združil v skupni izkušnji. "Eno od izhodišč tega projekta je, da izraža to, kar je sicer skrito. Ker ponavadi to, kar si zamišljamo in mislimo o osebi, ostane nedostopno. Vidno postane to, česar sicer ne razkrivamo," pravi Gabriel Zayat. Motnja v rutini vsakdanjika V prostor srečevanja, turističnih ogledov, mestnega pohajkovanja in poti med nujnimi opravki ter obveznostmi se je tako z intervencijo v javni prostor naselil dialog, ki so ga ustvarjali književniki, nanj pa so se na svoj način odzivali drugi posamezniki in posameznice. Vsi so tako na svoj način zavestno postali protagonisti.

Z umetniško gesto je bila tako prekinjena tudi rutina posameznikovega življenja. "S tem projektom se za trenutek vpletemo v življenja ljudi in tako vsaj za kratek čas prekinemo ustaljene poti, načine obnašanja in odzivanja v javnem prostoru, v tem primeru na osrednjem ljubljanskem trgu," še pravi Zayat. Dodaja, da se zaveda, da s svojo gesto sicer ne spreminjajo posameznikovega življenja, njegovih želja in stališč, pa vendar vsaj za trenutek zamajejo ustaljeni potek dneva mimoidočih. "Ta drobna motnja v poteku vsakdanjika pa je to, kar mi je pri projektu najbolj všeč," razmišlja asistent režije projekta.